Preskoči na glavno vsebino

Verjamem v pomlad


Za življenje je treba imeti pogum.

Vse se strinja z menoj, vse, kar je daleč in blizu mene, pa naj gre za čas ali kraj ali misel. Ker je življenje lahkotno poletje, in je poraz in krivica, je krivda in smrt, je pogreb in jesen, ker je premlevanje in žalovanje in zima, in ker je pomlad in nov smisel in nova zavest in pogled na stvari. Nastajanje in preminevanje. In spet obratno. Če nekaj umanjka, potem ne gre prav.

To se ponavlja skozi vso zgodovino. Na tem stoji in na tem pade človek. Na jeseni in pomladi, na umiranju in rojevanju, na gnitju in klitju.
Prav zato: za življenje je treba imeti pogum.

Menim, da je zdaj čas, da pustimo segniti pretekle ideje in spore, kdo je zdaj kriv in kdo ne, pa naj gre za zgodovino, ki nam je v ponos ali tisto, ki bi jo radi poskrili v brezna, v jaške, pod mize, pod zemljevide. Vse se nam je nagrmadilo na glavo. Zato ne najdemo poti naprej, zapletamo se v lastne laži. Ni druge poti, kot da jih pustimo segniti. Ne, da jih vržemo proč. Da se zavemo, da je to iz nas, da smo taki, kot smo, in da prav iz tega zrasemo v svojo novost. Boleče je to, polno resnice, a edino poroštvo, da gremo naprej.

Ta košček je pozabil svet nekje tam zadaj. Tam je pozabil zasnovo za pomlad. Pomlad, ki je ne bi bilo brez smrti, brez gnitja idej in dejanj. Mogoče zato še vedno ne zmoremo rasti. Ker ne zmoremo resnice. Resnice o sebi.

Za življenje je treba imeti pogum. Potem pa že pride, kar mora. In kar osvobaja. Da zraste spomladi na trhlem drevesu šop zvončkov.

Mama in tata, ta šopek je vajin. In hvala za takšen pogum.

Komentarji

  1. Pustimo zaenkrat pri miru tisto besedo sprava, ker še nismo zreli zanjo. Preden do nje sploh pride, je še veliko drugih stvari, ki jih je treba urediti, potem je sprava res zelo majhen korak. Stari človek mora umreti, da se lahko rodi nov. Pri nas in še kje je tako, da zgodovina ni učiteljica življenja, lahko pa to postane. Priznajmo svoje napake, svoje zgrešene poglede, svoja neprava teženja, napačne ideale. Nato jih pustimo umreti, da se razcvetimo v lepo rožo - breskova bo kar pravšnja.

    OdgovoriIzbriši
  2. Marko, težko kaj dodam temu. Zelo osebno si napisal in lahko le to podprem.

    Za življenje je treba imeti pogum pa tudi veliko ljubezni in volje. Živimo v zapletenem času a je vseeno tako lep! Živimo z odprtimi očmi, da ne bi česa spregledali ... šopka zvončkov, na primer!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j