Zdaj smo že veliki in se ne bojimo več tistega, česar smo se takrat, ko smo bili še otroci. A ko človek rase, ne rase z njim samo telo, temveč tudi to, kar je v njem. Tudi njegovi strahovi ...
Tako se danes ne bojimo več belih rjuh, ki trepetajo, se ne bojimo teme in čudnih zvokov, bojimo pa se drugih stvari. Stvari, ki niso več stvar domišljije, ampak realnosti. In prav v tem je njihova največja strašnost: to ni izmišljeno, to je resnica. Da, resnice se človek najbolj boji. Najbolj izmed vsega. Tem bolj zato, ker je resnica luč, ki razodene, kdo smo v resnici; luč, ki nas sooči z našimi lepotami in slabostmi. Pogled na to pa je ... lahko tudi strašen.
K razmišljanju o tem me je prignal časopisni naslov, ki je Josefa Fritzla, človeka hudih dejanj in napak, označil za pošast. Vsi vemo, kaj je storil. Ampak, ali ga res lahko označimo za pošast, ki nima nič človeškega v sebi? Je pošast človek, ki je zmogel pogledati v lastno ogledalo in priznati vse svoje slabosti, človek, ki se je zmogel sprejeti v svoji resničnosti, človek, ki je sklonil glavo in povedal, da je grešnik?
Pa saj ne gre samo za Fritzla. Poglejmo v naš vsakdan, preglejmo naše obsodbe in ljudi, ki jih obravnavamo kot pošasti. Kaj se ne počutite kot otroci, ki trepetajo pod odejo? Strah nas ni tistih stvari, ki jih očitamo drugim. Strah nas je, ker se take stvari najdejo tudi pri nas. Saj ima vsak človek svoje slabosti, svoje pošasti, ki se jih boji in jih skriva pred samim seboj. In ker je mogoče samo vprašanje časa, kdaj bodo prišle na plano. Strah, ki ga lahko premagamo samo na en način: da si priznamo, da imamo tudi v sebi kakšno pošast. To pa zmore le tisti, ki je res človek, ne pošast. In s tem postane še bolj – človek.
Dokler ne pridemo do tega obrata, v nas ne bo prostora ne za drugega ne za Boga. Brez njega pa je naš svet z našimi strahovi in pošastmi vred brez rešitve.
Bodimo iskreni do samega sebe. Če želimo gledati, moramo odpreti oči. Če želimo biti boljši, moramo vedeti, v čem smo slabi. Če želimo biti ljudje, moramo najprej priznati, v čem to nismo. Bolj ljubiti luč kakor temo. Priti k luči, da se pokažejo naša dela. (prim. Jn 3,19.21)
Šele potem bomo videli, da je tam, sredi naših slabosti, Bog, ki ni prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil. (prim. Jn 3,17)
Tako se danes ne bojimo več belih rjuh, ki trepetajo, se ne bojimo teme in čudnih zvokov, bojimo pa se drugih stvari. Stvari, ki niso več stvar domišljije, ampak realnosti. In prav v tem je njihova največja strašnost: to ni izmišljeno, to je resnica. Da, resnice se človek najbolj boji. Najbolj izmed vsega. Tem bolj zato, ker je resnica luč, ki razodene, kdo smo v resnici; luč, ki nas sooči z našimi lepotami in slabostmi. Pogled na to pa je ... lahko tudi strašen.
K razmišljanju o tem me je prignal časopisni naslov, ki je Josefa Fritzla, človeka hudih dejanj in napak, označil za pošast. Vsi vemo, kaj je storil. Ampak, ali ga res lahko označimo za pošast, ki nima nič človeškega v sebi? Je pošast človek, ki je zmogel pogledati v lastno ogledalo in priznati vse svoje slabosti, človek, ki se je zmogel sprejeti v svoji resničnosti, človek, ki je sklonil glavo in povedal, da je grešnik?
Pa saj ne gre samo za Fritzla. Poglejmo v naš vsakdan, preglejmo naše obsodbe in ljudi, ki jih obravnavamo kot pošasti. Kaj se ne počutite kot otroci, ki trepetajo pod odejo? Strah nas ni tistih stvari, ki jih očitamo drugim. Strah nas je, ker se take stvari najdejo tudi pri nas. Saj ima vsak človek svoje slabosti, svoje pošasti, ki se jih boji in jih skriva pred samim seboj. In ker je mogoče samo vprašanje časa, kdaj bodo prišle na plano. Strah, ki ga lahko premagamo samo na en način: da si priznamo, da imamo tudi v sebi kakšno pošast. To pa zmore le tisti, ki je res človek, ne pošast. In s tem postane še bolj – človek.Dokler ne pridemo do tega obrata, v nas ne bo prostora ne za drugega ne za Boga. Brez njega pa je naš svet z našimi strahovi in pošastmi vred brez rešitve.
Bodimo iskreni do samega sebe. Če želimo gledati, moramo odpreti oči. Če želimo biti boljši, moramo vedeti, v čem smo slabi. Če želimo biti ljudje, moramo najprej priznati, v čem to nismo. Bolj ljubiti luč kakor temo. Priti k luči, da se pokažejo naša dela. (prim. Jn 3,19.21)
Šele potem bomo videli, da je tam, sredi naših slabosti, Bog, ki ni prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil. (prim. Jn 3,17)
Dobro napisano! Upam, da si bomo upali zazreti se v ogledalo, se soočiti sami s seboj, z resnico o sebi. Če želimo naprej, se moramo najprej spopasti s svojo temno stranjo.
OdgovoriIzbrišiKar pa se tiče in Fritzla in pedofilov in podobnih - tudi oni so žrtve! So žrtve sodobne družbe, v kateri se mora nekaj spremeniti. Prevzem odgovornosti in iskanje resnice, ki nas bo osvobodila - najbrž bo to kar v redu za začetek.
Povsem realno in na kratko, brez nakladanja si opisal Marko. Lepo in jedrnato.
OdgovoriIzbrišiMi vsi smo v malem ene pošasti, ker lahko koga ustrahujemo in ubijemo z besedami. Vsak od nas se mora pogledati v ogledalo. So pa ti Fritzli in ostali pedofili in lezbijke ogledalo današnjega individualnega sveta, ki išče senzacije ter pozornosti.
Kličejo po stiku z Nekom.....
Ta zapis mi veliko pomeni. Za te besede ... Hvala!
OdgovoriIzbriši