Preskoči na glavno vsebino

Spomladansko čiščenje

Vemo, kaj spada v tempelj in kaj ne. Drži?

Zakaj so se potem v njem nagrmadile ovce, voli, golobi, zakaj so se vanj naselili menjalci denarja in še marsikdo in marsikaj, kar ni imelo tam kaj početi? Smo spremenili svoje mišljenje? Se nam je zdelo, da je prav, da pride tja? Verjetno ne. Pa smo vse to, kar ne spada vanj, vendarle sprejeli. Toda zakaj? To je vprašanje, na katerega zdrava pamet ne najde odgovora. Najde pa ga človekovo srce.

Prvič: verjetno zaradi modernosti. Ker se nam je zdelo sramotno, da imajo to v vseh drugih templjih, pri nas pa ne. Ker smo se bali, da nas ne bodo marali, da nas ne bodo sprejeli. Modernost je vedno bila in bo začetek človeškega razvrednotenja. In vanjo padamo prav vsi.

Drugič: mogoče zaradi lenobe, ki jo povzroča vedno vnovično zavračanje in čiščenje svojih prostorov. Ker se nam preprosto ne da več čistiti, ker smo notranje utrujeni in nam postane prav malo mar za vse, kar se dogaja v nas in okoli nas. Pa naj se plazijo podgane, če se želijo. Na tem utrujanju deluje taktika reklam. (Spomnite se na utrujajoči Calvo.)

Tretjič: zaradi zmede, kaj je res in kaj ne. Zaradi laži, ki jih govorimo in ki jim tudi sami verjamemo.

Naj gre za kateregakoli od primerov, rezultat je vedno isti: v našem templju je nesnaga in mi je ne moremo več spraviti ven. Ampak to še ni tak problem; danes smo spoznali odločnega Čistilca, ki ne pusti ničesar notri, kar ne spada vanj. Problem pa je, kadar nam postane všeč, da je tako, kot je in ko mislimo, da ne potrebujemo nikakršnega čiščenja.

A to je konec človeka v nas, konec templja. Če si enkrat dopovemo, da smo tako dobri, da ne potrebujemo čiščenja vse te nesnage, če si rečemo, da je že dobro (in da bi bilo lahko slabše), potem se vrata na široko odprejo in tako brez nadzora v tempelj potuje vse živo. In mrtvo. Morda se tega zavemo šele takrat, ko stojimo pred rovom Barbara in držimo mitraljez v rokah ...

Saj veste, da govorim o templju vašega telesa?

V njem se zgodi na stotine srečanj, na stotine iskanj, na stotine pogledov, ki imajo vsi isti cilj: da bi ugledali Najsvetejše v njem. Da bi zagledali v njem Boga, ki je Bog resnice in ljubezni. Če veste, da je preveč nesnage, pokličite čistilca Jezusa. On bo vedel, kaj je za v smeti in kaj za na oltar.
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)17. 3. 09, 10:07

    Lepo napisano, na nas pa je, da se trudimo za čistočo templja v sodelovanju z Gospodom.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več