Preveč pavšalno bi bilo brati današnje Jezusove besede in v žaru razlagati, kako se mora vsakdo odpovedati tolikim stvarem, ki si jih je nagrabil, podobam, s katerimi je natlačil svojo osebnost, to se pravi pasti v zemljo kot seme in umreti.
Kar danes Jezus izreče, je treba videti v okviru stanja, v katerem se je znašel.
Zahlepeli so po njem. Želeli so ga videti. Kot čudodelnika? Kot revolucionarja? Kot borca za pravice? Kot Božjega Sina? Ne moremo reči, kakšno podobo so imeli o njem. Najverjetneje so ga želeli videti takega, kot so si ga predstavljali. Takega kot so si želeli. Da bi dobili potrditev o svojem pogledu na svet, svoji življenjski filozofiji. Da bi dobili potrditev o samem sebi.
To je bila tista »ura«. Ura, za katero je Jezus prišel na svet: ura pričevanja o resnici. Resnici o samem sebi, resnici o Bogu, resnici o človeku. Zato: »Resnično, resnično, povem vam ...« in globoka resnica, ki povzema resnico vseh treh: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,24)
So se tudi vam odprla usta? Ne slava ne moč ne uspeh ne ponos, nič od tega ni resnica. Ker je človek resničen samo takrat, ko se zaveda, da ima zelo majhne ali nične moči nad svojim življenjem – ko se zaveda minljivosti, smrti – in ko se zaveda, da ima hkrati zelo veliko moč, to je svobodo. Med tema dvema stvarema je človek razpet in ponavadi uporablja eno, da bi se izognil drugi. Toda prav v tem je nemir, beganje, nezadovoljnost, neizpolnjenost, samota.
Edina rešitev, ki jo je moral in hotel Jezus pokazati kot rešitev, ki presega obe stvari, je smrt, za katero se svobodno odločimo, podaritev največjega, kar imamo: svojega življenja. Ne da se ubijemo, ampak da v vsej svobodi sprejmemo odločitev o tem, da bo naše življenje in vse, kar je z njim povezano, služilo drugemu, ne glede na katerokoli oviro, tudi svobodo in smrt.
Edina rešitev je ljubezen.
Kar danes Jezus izreče, je treba videti v okviru stanja, v katerem se je znašel.
Zahlepeli so po njem. Želeli so ga videti. Kot čudodelnika? Kot revolucionarja? Kot borca za pravice? Kot Božjega Sina? Ne moremo reči, kakšno podobo so imeli o njem. Najverjetneje so ga želeli videti takega, kot so si ga predstavljali. Takega kot so si želeli. Da bi dobili potrditev o svojem pogledu na svet, svoji življenjski filozofiji. Da bi dobili potrditev o samem sebi.
To je bila tista »ura«. Ura, za katero je Jezus prišel na svet: ura pričevanja o resnici. Resnici o samem sebi, resnici o Bogu, resnici o človeku. Zato: »Resnično, resnično, povem vam ...« in globoka resnica, ki povzema resnico vseh treh: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,24)
So se tudi vam odprla usta? Ne slava ne moč ne uspeh ne ponos, nič od tega ni resnica. Ker je človek resničen samo takrat, ko se zaveda, da ima zelo majhne ali nične moči nad svojim življenjem – ko se zaveda minljivosti, smrti – in ko se zaveda, da ima hkrati zelo veliko moč, to je svobodo. Med tema dvema stvarema je človek razpet in ponavadi uporablja eno, da bi se izognil drugi. Toda prav v tem je nemir, beganje, nezadovoljnost, neizpolnjenost, samota.
Edina rešitev, ki jo je moral in hotel Jezus pokazati kot rešitev, ki presega obe stvari, je smrt, za katero se svobodno odločimo, podaritev največjega, kar imamo: svojega življenja. Ne da se ubijemo, ampak da v vsej svobodi sprejmemo odločitev o tem, da bo naše življenje in vse, kar je z njim povezano, služilo drugemu, ne glede na katerokoli oviro, tudi svobodo in smrt.
Edina rešitev je ljubezen.
Komentar oziroma moja razlaga o semenu je zaobjeta v zadnji postaji križevega pota, ki sem ga objavil na svojem blogu.
OdgovoriIzbrišiVedno sem imel težave z matematiko ... enačbe pa so bile specialiteta brez primere!
OdgovoriIzbrišiRešitev, ki jo ponujaš, je izjemna! Ker je tudi enačba zastavljena izjemno. Kdo lahko razume Jezusove besede? Tisti, ki kakor On, umira v objemu zemlje, da rodi sad.
Nedeljski evangelij je v sebi malo ciničen, če ga povežemo z liturgičnim pomenom 5. postne nedelje. "Cinizem" je v tem, da so hoteli Jezusa videti ... in mi, na tiho nedeljo, zakrivamo Jezusove podobe in križe z vijoličnim platnom.
Tukaj vidim še eno pot do te globoke resnice, o kateri pišeš v tej objavi. Za videti Jezusa ne potrebujemo oči ampak ... rešitev težke enačbe!