Preskoči na glavno vsebino

Pokrižati svoje otroke


Niti sanja se mi ne, koliko otrok in mladih se danes v tem neusmiljeno težkem svetu počuti samotno in tesnobno, vem pa, da jih ni malo, tistih, ki jih je strah tega življenja, ki jih stiska v prsih, to neznano bolečino pa preganjajo tako, da se samopoškodujejo ali pa bežijo v kdove katere vzporedne svetove … Nikomur ne morejo zaupati – človek človeku volk – in tako ne zmorejo preko pasti in težav, ki jih življenje stavi pred oči vsakemu človeku. Ne, ker bi bil ta svet težji od katerega že minulega, temveč zato, ker mnogo manj od nas čutijo to, da jih ima nekdo rad – kar je pač temeljno občutje, če želi človek z neko trdnostjo korakati skozi svet. 

Znamenje ljubezni 

Mi imamo srečo. Nas obdaja in krepi oznanilo o Sveti Trojici, našem Bogu, ki je Ljubezen – in nič drugega: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) In kako nekaj velikega je to! Imeti nekoga, ki te tako noro ljubi, da mu je mar za tvoje življenje, da ga ščiti s svojim Najdragocenejšim, Edinim … malodane vse si upaš, vse zmoreš, skozi vse se prebiješ, ko je tako, ko to veš, ko se tega zavedaš, da si vreden ljubezni. Človek zrase v trdno osebnost, v klen značaj samo tako, da ima take vrste zavedanje okoli svojega vratu, sicer je celo življenje odvisen od močnejših (beri: agresivnejših) osebkov, ki si ga lastijo – tako so nekdaj vzklili totalitarizmi, danes pa njihovi mehki nasledniki … 

Znamenje te njegove neprelomljive ljubezni je križ, obešen na steni, viseč okoli vratu, predvsem pa tisti, narejen z roko, ko segnemo do čela in prsi, tako se spomnimo te nore ljubezni, tako se je zavedamo, tako vemo, da ji pripadamo. Ko se pokrižamo, vemo: nekdo me ima rad, do smrti (na križu) rad. In vedeti to pomeni začutiti varnost, stabilnost, umerjenost. Z njim prosimo Gospoda kakor Mojzes: »Odpústi našo krivdo in naš greh in vzemi nas za svojo lastnino!« (2 Mz 34,9) 

Spomin 

Tega občutka ni nikoli dovolj, da te nekdo spremlja, da te nekdo podpira, da te nekdo varuje s ščitom svojega življenja. S križem na svojem čelu vemo, da mu pripadamo, da smo Njegovi, da On zato skrbi za nas. Občutek varnosti dobimo, občutek, da se nam ne more nič slabega zgoditi, da nam nekdo zaupa, ko se tega spomnimo. Zato se je treba križati kar naprej, zato je treba pokrižati druge, treba se je poškropiti z ljubeznijo, da ne bi na križpotjih sveta tega nikdar pozabili, da nam nihče ne bi tega znamenja, čigavi smo, izbrisal iz zavesti in spomina. 

Kdaj smo zadnjič pokrižali svoje otroke? Te naše tesnobne, osamljene, negotove otroke? Kdaj svojo ženo, svojega moža, ki prenašata težo življenja na sebi? To ni folklora, je znamenje, kdo smo, večje in trajnejše od poljuba in objema, ker ga je v nas vtisnila Sveta Kri.

(misel ob nedelji Svete Trojice, leto A)

Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni21. 6. 23, 11:56

    Vsako jutro in vsak večer. Pomembno opravilo!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več