Preskoči na glavno vsebino

Trdna točka življenja



Kakor gobe po dežju vznikajo v negotovih časih razne teorije zarote in svarila, zemlja je za takšne ideje danes zelo plodna in nisem prepričan, če so res namenjene temu, da bi nas obvarovale hudega in nas prepričale v resnico. Celo nasprotno, mislim, da so takšnile hudi časi dobra priložnost za vse »tatove in roparje«, ker ljudje, ko nas je strah in ko ne vemo, kaj bi, tako radi pritečemo kot ovce k pastirju, tudi če v stajo »spleza od drugod« (Jn 10,1). In danes je res veliko možnosti za strah. In veliko možnosti za napako, ker je veliko »odrešenikov«, vedno več je »vrat«, skozi katera naj bi se rešili (Jn 10,9). Katera so prava? Kateri je pravi pastir?

Najti razliko

Jasno je treba razumeti razliko, pravi Jezus, samo eden je pastir, drugi so tatovi in roparji. Tat »krade, kolje in uničuje,« pastir pa prihaja, da »bi imeli življenje.« (Jn 10,10) Pomembno je, kaj ima kdo za bregom, pardon, za vrati, ljubezen ali korist, kajti tako naj bi zlahka ugotovili, komu v življenju slediti in koga se ogibati. V realnosti, vemo, ne gre tako zlahka, kdo k nam prihaja z dobrimi in kdo s slabimi nameni ni lahko ugotoviti, ker je danes vse relativno, ker je vse mogoče, nobene temeljne resnice ni, nobene trdne točke. Pa si jo je treba postaviti, neko trdno točko, v katero ne bomo dvomili nikoli. To pomeni slediti pastirju, verovati, če želite, držati se nečesa resničnega z vso močjo, kdaj tudi s trmo.

Veliko in dobro je treba premišljevati, da bi ga odkrili, tistega pravega, treba je biti kritičen, kajti prevečkrat slabi in dobri ljudje na zunaj zgledajo povsem enako, še več, slabo imamo kdaj celo raje od dobrega, kar je čudno, a razumljivo. Sami pri sebi natančno vemo, čutimo, komu je treba slediti, samo »mir v hiši« in varnost, želja po čim manjšem naporu in čim večjem udobju so nam napoti, za te stvari smo – podkupljeni s sladkorčki – pripravljeni verjeti tudi lažem, če je treba. Vendar to niso vrata v življenje.

Spoznamo ga po ljubezni

Po ljubezni, tako ovce poznajo pastirjev glas (Jn 10,4), to je njihova trdna točka, in ljubezni ni težko ločiti od njenih ponaredkov. Ljubezen daje in ne jemlje, povejmo drugače, ljubezen noče nobene koristi. In pastir pride skozi vrata, ničesar ne skriva, pristen je, če je zahteven, je zahteven v tem, česar se drži tudi sam, on gre pred svojimi ovcami, prvi je v dobrem in slabem. S svojimi je strog ali nežen, odvisno od tega, kaj takrat potrebujejo, ne dela na všečnosti, ne ravna se po željah. In nikogar ne straši. Z ničimer, ker ne želi imeti moči nad njimi. Je pa res, da jasno pove, kakšne so posledice določenih dejanj. To pa, ker je to treba dati vedeti, tako se pride v »življenje«, napit z nežnostjo in resnico. Tako pastir svoje ovce vodi ven, nikamor jih ne zapira, ampak jih pelje v svobodo.

Kje pa sem jaz?

(misel ob 4. velikonočni nedelji, leto A)


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.