Preskoči na glavno vsebino

»Eno« in »isto« in spoštovanje

Nancy Bossert

»… da bodo eno, kakor midva,« (Jn 17,11) prosi Jezus Očeta za svoje učence, naglas, ne potihem, ker moramo to njegovo željo seveda slišati tudi sami, kajpak zato, da bi vedeli, v katero smer naj bi šli naši odnosi, da bi sčasoma tudi mi med seboj postali »eno«, kar pa sploh ni preprosta stvar, ker biti »eno« seveda ne pomeni biti »isto«, ta dva pojma pa ljudje tako hitro in tako radi pomešamo. Tako »biti eno« dostikrat razumemo kot da moramo vsi enako misliti in se obnašati in da je vse, kar se od tega razlikuje, napačno. V veliki večini primerov je seveda tako, da se sami postavljamo v tisto, kar naj bi bilo »prav«, merilo »enega«, drugi pa naj bi se temu prilagodili in postali kakor mi. In prav v tem je začetek vseh težav in problemov med nami. 

Poveličevati 

Da bi razumeli, kaj torej pomeni »biti eno«, nam je v pomoč ravno Jezusova »molitev«, ki je bolj kot vse ostalo predvsem prikaz tega, kakšen je odnos med Jezusom in Očetom, kar je pomembno, kajti iz njega, iz tega odnosa naj bi se učili postavljati v svoje življenje pravilne odnose, zato Janez zapiše to molitev. V njej se kot refren pojavlja beseda »poveličevati«, kar ne pomeni koga kovati v zvezde, ampak v resnici »nekomu priznati njegovo pravo vrednost«, izkazati mu to, kar si tak, kot je, zasluži, torej ga spoštovati

Jezus tako poveličuje Očeta in Oče poveličuje svojega Sina, zato skozi njun odnos odseva nekaj tako harmoničnega. Ne, ker sta oba enaka, dve različni osebi sta, a sta ob tem »eno«, kar pomeni ostati skupaj, ko bi lahko šel narazen. 

Pluralnost 

Za to obstaja odličen razlog. Da smo ustvarjeni kot različne osebe, domnevam, da z razlogom, ker bi bilo sicer ustvariti klone ene in iste osebe veliko enostavneje, to lahko naredi tudi človek, za to ni treba Boga. Bog pa si je očitno zamislil mnogovrstnost različnih oseb, mnenj, pogledov, celo vrednot. Domnevam, da zato, ker je to očitno za vsakogar od njih nekaj potrebnega. Da sem torej tak, kakršen sem, zaradi drugega, in da je drugi tak, kakršen je, zaradi mene. Da smo bili namenoma ustvarjeni taki, kakršni smo, pomanjkljivi, nepopolni, da bi se srečali. Ker je v drugem naša popolnost. Povejmo še v političnem žargonu – v pluralnosti

Postajati »eno« z ljudmi pri tem ne pomeni spreminjati se v eno samo gmoto, sploh ne pomeni v vsem se strinjati, imeti isto prepričanje in zasledovati iste vrednote, temveč ostajati to, kar sem, in dopuščati drugemu, da je to, kar je, zgolj in samo zato, ker se zavedam, kako zelo potrebujem drugega, od mene različnega, in on mene, od njega različnega. Da sva oba v tem srečanju nepogrešljiva in enako pomembna, ker drug drugemu dajeva tisto, česar sama nimava, a potrebujeva, in drug drugega tako vodiva v pravo smer. 

Zato je spoštovanje za nas nekaj tako bistvenega.

(misel ob 7. velikonočni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej