»Eno« in »isto« in spoštovanje

Nancy Bossert

»… da bodo eno, kakor midva,« (Jn 17,11) prosi Jezus Očeta za svoje učence, naglas, ne potihem, ker moramo to njegovo željo seveda slišati tudi sami, kajpak zato, da bi vedeli, v katero smer naj bi šli naši odnosi, da bi sčasoma tudi mi med seboj postali »eno«, kar pa sploh ni preprosta stvar, ker biti »eno« seveda ne pomeni biti »isto«, ta dva pojma pa ljudje tako hitro in tako radi pomešamo. Tako »biti eno« dostikrat razumemo kot da moramo vsi enako misliti in se obnašati in da je vse, kar se od tega razlikuje, napačno. V veliki večini primerov je seveda tako, da se sami postavljamo v tisto, kar naj bi bilo »prav«, merilo »enega«, drugi pa naj bi se temu prilagodili in postali kakor mi. In prav v tem je začetek vseh težav in problemov med nami. 

Poveličevati 

Da bi razumeli, kaj torej pomeni »biti eno«, nam je v pomoč ravno Jezusova »molitev«, ki je bolj kot vse ostalo predvsem prikaz tega, kakšen je odnos med Jezusom in Očetom, kar je pomembno, kajti iz njega, iz tega odnosa naj bi se učili postavljati v svoje življenje pravilne odnose, zato Janez zapiše to molitev. V njej se kot refren pojavlja beseda »poveličevati«, kar ne pomeni koga kovati v zvezde, ampak v resnici »nekomu priznati njegovo pravo vrednost«, izkazati mu to, kar si tak, kot je, zasluži, torej ga spoštovati

Jezus tako poveličuje Očeta in Oče poveličuje svojega Sina, zato skozi njun odnos odseva nekaj tako harmoničnega. Ne, ker sta oba enaka, dve različni osebi sta, a sta ob tem »eno«, kar pomeni ostati skupaj, ko bi lahko šel narazen. 

Pluralnost 

Za to obstaja odličen razlog. Da smo ustvarjeni kot različne osebe, domnevam, da z razlogom, ker bi bilo sicer ustvariti klone ene in iste osebe veliko enostavneje, to lahko naredi tudi človek, za to ni treba Boga. Bog pa si je očitno zamislil mnogovrstnost različnih oseb, mnenj, pogledov, celo vrednot. Domnevam, da zato, ker je to očitno za vsakogar od njih nekaj potrebnega. Da sem torej tak, kakršen sem, zaradi drugega, in da je drugi tak, kakršen je, zaradi mene. Da smo bili namenoma ustvarjeni taki, kakršni smo, pomanjkljivi, nepopolni, da bi se srečali. Ker je v drugem naša popolnost. Povejmo še v političnem žargonu – v pluralnosti

Postajati »eno« z ljudmi pri tem ne pomeni spreminjati se v eno samo gmoto, sploh ne pomeni v vsem se strinjati, imeti isto prepričanje in zasledovati iste vrednote, temveč ostajati to, kar sem, in dopuščati drugemu, da je to, kar je, zgolj in samo zato, ker se zavedam, kako zelo potrebujem drugega, od mene različnega, in on mene, od njega različnega. Da sva oba v tem srečanju nepogrešljiva in enako pomembna, ker drug drugemu dajeva tisto, česar sama nimava, a potrebujeva, in drug drugega tako vodiva v pravo smer. 

Zato je spoštovanje za nas nekaj tako bistvenega.

(misel ob 7. velikonočni nedelji, leto A)

Komentarji