Preskoči na glavno vsebino

Prenavljanje


Prepoceni bi bilo reči, da so Jezusove prve besede svojim učencem po vstajenju, »Mir vam bodi!«, samo preprosti pozdrav, kakor še danes, menda bolj iz navade, Judje na vratih ali na ulici navržejo vsakdanji »šalóm«. Nekaj več od preprostega judovskega »dober dan« je to – ali pa vendarle ne, če so pozdravi med nami še vedno nekaj tehtnega, kar dejansko zaželimo človeku, ki ga srečamo. 

Morda pa ga zato Jezus ponovi kar dvakrat, zaradi tehtnosti. Ne, učenci niso slabo slišali, ampak ko nekdo ponovi isto besedo, jo drugič slišimo drugače, jo drugače vzamemo kot samo avtomatsko frazo. Bog nam res želi miru, pa naj so njegove poteze še tako čudaške, to je pomembno vedeti, da bi ga namreč kot »mir« v našem življenju tudi razumeli. 

Kaj je mir? 

Zakaj Jezus to tako močno poudarja? Ker je velika noč vse prej kot prijeten dogodek, getsemanskih in kalvarijskih pripetljajev ni lahko razumeti kot dejanje odrešenja, kot nekaj, kar v človekovo življenje prinaša mir, kvečjemu nasprotno. Sami namreč mir iščemo skozi nekakšno pasivnost v odnosu do sveta in do ljudi, s strahopetnostjo, tudi s copatarstvom in tišino, ko bi morali govoriti, skozi izogibanje konfliktom. Pa vse to nima nobene zveze z mirom, prav nobene, samo nemir zakriva z razvedrilom in ga prelaga na pozneje. Kjer je v človeku kaj nerešenega, ne more biti miru. 

Zato Jezus prihaja, vlomi skozi zaklenjena vrata in butne v sredo svojih prestrašenih učencev, vznemiri jih in jim poruši navidezni mir, da bi prišli do pravega. S tem dihne vanje, ponavlja točno tisto, kar je storil Bog na začetku, ko je s svojim dihom ustvaril človeka (1 Mz 2,7), ali kar tolikokrat počnejo reševalci z umetnim dihanjem: borijo se za njegovo življenje, pa četudi to izgleda še tako nasilno. Prav enako, kakor se zgodi potem vsaj še enkrat, v isti sobi, ko kakor vihar in kakor ogenj (Apd 2,2-3) pride Sveti Duh in vse skupaj eksplodira v Cerkev. Prav enako, kot se dogaja še danes, ko Bog vdira v naš »mir«, nam ruši lastne zaverovanosti, nam prikazuje naše napake in nam postavlja nevzdržna nerešena vprašanja. 

Novo stvarjenje 

Zato Jezus svoj pozdrav na veliko noč ponovi še tretjič – le da tokrat z drugimi besedami, pove pa isto: »Prejmite Svetega Duha!« (Jn 20,22) Ker namreč mir doseže tisti, ki razume posege Boga v njegovo življenje, tudi tiste nekoliko »nasilne«, kot dejanje novega stvarjenja, prepotrebnega prenavljanja, ki je potrebno kot umetno dihanje človeku, da ne bi v prepričanju, da živi, umrl. 

On prenavlja obličje zemlje, moje lastne zemlje, moje tako pritlehne resničnosti, ko me moti in me pošilja na nove, drugačne poti od tistih, ki sem jih vajen, počasi, kakor počasi, v teku tisočletij nastajajo doline tam, kjer so bile nekoč planote. Le da človeka ne dolbe reka, temveč spoznanja in poslušanja, nemiri in spraševanja. To so darovi Svetega Duha.

(misel ob prazniku binkošti, leto A)


Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več