Prenavljanje


Prepoceni bi bilo reči, da so Jezusove prve besede svojim učencem po vstajenju, »Mir vam bodi!«, samo preprosti pozdrav, kakor še danes, menda bolj iz navade, Judje na vratih ali na ulici navržejo vsakdanji »šalóm«. Nekaj več od preprostega judovskega »dober dan« je to – ali pa vendarle ne, če so pozdravi med nami še vedno nekaj tehtnega, kar dejansko zaželimo človeku, ki ga srečamo. 

Morda pa ga zato Jezus ponovi kar dvakrat, zaradi tehtnosti. Ne, učenci niso slabo slišali, ampak ko nekdo ponovi isto besedo, jo drugič slišimo drugače, jo drugače vzamemo kot samo avtomatsko frazo. Bog nam res želi miru, pa naj so njegove poteze še tako čudaške, to je pomembno vedeti, da bi ga namreč kot »mir« v našem življenju tudi razumeli. 

Kaj je mir? 

Zakaj Jezus to tako močno poudarja? Ker je velika noč vse prej kot prijeten dogodek, getsemanskih in kalvarijskih pripetljajev ni lahko razumeti kot dejanje odrešenja, kot nekaj, kar v človekovo življenje prinaša mir, kvečjemu nasprotno. Sami namreč mir iščemo skozi nekakšno pasivnost v odnosu do sveta in do ljudi, s strahopetnostjo, tudi s copatarstvom in tišino, ko bi morali govoriti, skozi izogibanje konfliktom. Pa vse to nima nobene zveze z mirom, prav nobene, samo nemir zakriva z razvedrilom in ga prelaga na pozneje. Kjer je v človeku kaj nerešenega, ne more biti miru. 

Zato Jezus prihaja, vlomi skozi zaklenjena vrata in butne v sredo svojih prestrašenih učencev, vznemiri jih in jim poruši navidezni mir, da bi prišli do pravega. S tem dihne vanje, ponavlja točno tisto, kar je storil Bog na začetku, ko je s svojim dihom ustvaril človeka (1 Mz 2,7), ali kar tolikokrat počnejo reševalci z umetnim dihanjem: borijo se za njegovo življenje, pa četudi to izgleda še tako nasilno. Prav enako, kakor se zgodi potem vsaj še enkrat, v isti sobi, ko kakor vihar in kakor ogenj (Apd 2,2-3) pride Sveti Duh in vse skupaj eksplodira v Cerkev. Prav enako, kot se dogaja še danes, ko Bog vdira v naš »mir«, nam ruši lastne zaverovanosti, nam prikazuje naše napake in nam postavlja nevzdržna nerešena vprašanja. 

Novo stvarjenje 

Zato Jezus svoj pozdrav na veliko noč ponovi še tretjič – le da tokrat z drugimi besedami, pove pa isto: »Prejmite Svetega Duha!« (Jn 20,22) Ker namreč mir doseže tisti, ki razume posege Boga v njegovo življenje, tudi tiste nekoliko »nasilne«, kot dejanje novega stvarjenja, prepotrebnega prenavljanja, ki je potrebno kot umetno dihanje človeku, da ne bi v prepričanju, da živi, umrl. 

On prenavlja obličje zemlje, moje lastne zemlje, moje tako pritlehne resničnosti, ko me moti in me pošilja na nove, drugačne poti od tistih, ki sem jih vajen, počasi, kakor počasi, v teku tisočletij nastajajo doline tam, kjer so bile nekoč planote. Le da človeka ne dolbe reka, temveč spoznanja in poslušanja, nemiri in spraševanja. To so darovi Svetega Duha.

(misel ob prazniku binkošti, leto A)


Komentarji