Ljubezen in zapovedi


Najsi govorimo o ljubezni do Jezusa ali do kateregakoli drugega človeka, od tistega, v katerega smo do vratu zatrapani, do tistega, ki ga niti organsko ne prenašamo, na koncu moramo – prav zato, ker gre pri tem kdaj celo za eno in isto osebo – s cmokom v grlu priznati: kdor res ljubi, se drži zapovedi (Jn 14,15). Da je ljubezni veliko več v tihi potrpežljivosti, kot pa v strasti. Da je je veliko več tam, kjer so zapovedi, kot tam, kjer je vse prepuščeno občutku. 

Ljubezen spoštuje meje 

Že samo zato, ker je to napisal umetnik in ne znanstvenik, tega ne smemo razumeti, kakor da je več ljubezni tam, kjer je vse do potankosti določeno in načrtovano. Nikakor, zame je spontanost ena od najbolj plemenitih lastnosti prave ljubezni, saj ljubezen vedno išče pot do drugega, iznajdljiva je, ko med vsemi mogočimi ovirami nekako pride do pravega načina, da se izrazi. Ko govorimo o zapovedih v ljubezni, govorimo o točno tistem, kar se je zgodilo Mojzesu, ko je Boga v puščavi srečal kot ogenj, kot goreči grm (2 Mz 3,2). Ker je tako z ognjem, greje te, ti sveti, te varuje, dokler sta oba na primerni razdalji, ne preblizu ne predaleč; čim se kdo preveč približa, pa ali opeče ali ugasne pod teptajočimi nogami, vedno gre za uničenje in bolečino. Tako gre to v odnosu do Boga. In v vseh ostalih odnosih tudi, zato je pomembno razumeti, kakšna je prava ljubezen do Jezusa – v tem, da se držimo zapovedi

Zapovedi namreč pred nas postavijo neke meje, ki naj jih ne bi pristopili, postavijo v naše odnose neka pravila, ki naj bi se jih držali. Zato nas seveda tudi nekoliko omejujejo, res je, zaradi njih ne smemo vedno, kamor smo si želeli, vendar je tako predvsem zato, da bi pred nami samimi, ki ne poznamo in ne razumemo zemlje drugega človeka, ki si to, da jo poznamo, samo domišljamo, tega drugega človeka varovala. Zato pri ljubezni potrebujemo zapovedi, meje, pravila, da bi naša ljubezen tudi ostala ljubezen in da se ne bi – ne da bi se tega zavedali – prelevila v posesivnost, izkoriščanje, izsiljevanje, brezbrižnost ali v kako drugo od pogostih zamenjav za ljubezen. Da človek pred nami (p)ostane svetišče, v katerega stopamo ponižno in v občudovanju. Potem lahko razumemo, da je tudi napor ljubezen, tudi tiho vztrajanje brez velikega smisla, potrpežljivost, tudi jeza, samo če je zraven spoštovanje

Prostor Duha 

Da smo drugemu kar najbolj mogoče blizu, ne da bi ranili, to je ljubezen. In to je mogoče doseči samo z zapovedmi. Kajti šele po zapovedih, tako pride v človeka »Duh resnice«, ki daje spoznanje, kako se v življenju prav odločati. Kjer človek sprejema odnose kot nekaj, kar mu je dano, podarjeno, in ne kot nekaj, kar mu pripada, tam je prostor Duha, »ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas.« (Jn 14,17) Vse dokler resnično ljubite.

(misel ob 6. velikonočni nedelji, leto A)

Komentarji