Preskoči na glavno vsebino

Stopinje v snegu


Nocoj ne morem spati. Pred očmi mi kakor sence dreves v vetru čez srebrno mesečino švigajo stvari, ki jih obžalujem, skrbi, ki mi polnijo glavo in srce. Veliko jih je, tako mnogo, da se mi zazdi, kakor da ni drugega v meni, kot da sem tudi sam sestavljen iz njih, trepetajočih senc in obžalovanj, tako kot one v meni se tudi jaz obračam po postelji in iščem zavetja, ki ga ni. Naenkrat nisem več sam. Okoli mene se prikažejo ljudje, ki sem jih razočaral, in njihove žalostne oči, pa stvari, ki sem jih naredil narobe, tako zelo mi je žal zanje, in za tiste, ki jih sploh nisem naredil, pa bi jih moral. Pa za moje grehe, za katere se zdi, da po njih nič več ni tako, kot je bilo poprej. Ker res ni … In potem vznika še vse, kar me čaka in česar me je strah, na tako zelo tankem ledu hodi človek, kadar želi biti srčen, čuteč, topel duhovnik …

Vstanem, nobenega smisla nima, da se še naprej mučim na razburkanih rjuhah. Stopim do kuhinje in si pripravim čaj, morda me bo toliko pomiril, da bom zmogel zaspati. Medtem ko čakam, da se za malenkost ohladi, se naslonim na okensko polico in gledam sveže zapadli sneg pred hišo, park, ki je bil še včeraj jesensko turoben, nocoj pa je mehak in spokojno nedotaknjen. Samo pod drevesi so se nabrali kupčki, ki niso zmogli ostati na vejah, tam ob strani, vzdolž ceste, pa vodi par korakov, ne vem, čigavih, stopinje so sveže, očitno nekoga, ki ravno tako ni mogel mirno, kot vsa ostala Idrija, potoniti v noč, in je šel svoj mir iskat med tišino padajočega snega.

Gledam stopinje in te počasi izginjajo, črno stopalo je najprej osivelo, se potem obelilo, nato pa je iz minute v minuto postajalo vedno plitvejše, vedno mehkejši so bili robovi, dokler ni grobost človeškega koraka nazadnje povsem izginila med snežno belino …

Svoj pogled umaknem na mizo, tam je še vedno darilo prijateljice, plezalke, glineni podstavek v obliki nežno odprtega cveta, na katerega mi je v cvetne liste zapisala »Popusti prijem«. Ona ve, da izgubiš preveč energije, če se preveč krčevito držiš oprimkov. Ali dogodkov, preteklosti, skrbi. Razumem. Izpusti, Marko, ne popolnoma, ne vsega, to bi bila brezbrižnost, toda pusti, naj gre, kar bi moralo že oditi. Tudi tisto, kar bi rad obdržal, tudi izginulo sled mimo hiše, za katero mi je žal, da je ni več, nekoliko manj osamljena je bila noč zaradi tistih črnih korakov. Milost novega, ki prihaja vsako leto vsaj enkrat, vsaj na začetku, vsaj tisti prvi dan, je dar Boga v tej beli noči. Dar poslavljanja od stvari, ki jih ne morem spremeniti, in stopanja v čisto belo novost.

Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Bogve, kdo je šel pred mano,
bogve, kdo za mano gre.

Vse poti so večno stare,
vse gredo nasproti smrti.
Vsem je na začetku rojstvo,
vsak korak je večno nov.

Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Ena izmed njih je moja,
nanjo pada, pada sneg.

(Kajetan Kovič, Bela pravljica)

Komentarji

  1. Hvala za vso krhkost, ki jo z nami delite preko teh zapisov. Naj bo novo leto blagoslovljeno, polno topline v srcu in odkrivanja lepote tudi v izginjajočih stopinjah!

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala za tvoj zapis, Marko. Veliko mi pomeni, ko vidim, mehkobo in občutljivost pri velikih.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.