Preskoči na glavno vsebino

Spoved v krizi

Kako imperativ uspešnosti, janzenizem in avtomatizem uničujejo zakrament Božje ljubezni do človekove realnosti


Kljub temu, da se bo čez par dni začelo tradicionalno predbožično obleganje spovednic, smo si bolj ali manj edini, da je ta zakrament v precej veliki krizi. Ne verjamem, da je ozadje te krize zgolj in predvsem v relativiziranju oz. zanikanju greha kot takega. Verjetno tudi, rekel pa bi, da gre veliko globljo težavo, morda povezano z današnjim ustrojem družbe, katere prepričanj se hočeš nočeš slejkoprej vsi navzamemo. V ozadju vsega, kar počnemo, je imperativ uspešnosti in ta je iz nas ustvaril robote, ki moramo biti uspešni, dobri, polni priznanj in uspehov. K temu zato seveda neizogibno spada tudi zanikanje tega, da sem morda slab. Da sem sposoben tudi grdih in težkih stvari. In ker je tega, to vemo, pravzaprav sposoben vsakdo in če želimo kljub temu biti uspešni, si moramo pač to, da nismo grešniki, da ne delamo nič kaj takega, neprestano dopovedovati. Eden od ukrepov je tudi prenehanje s spovedjo in postopno izgubljanje sramu in rdečice pred slabimi dejanji.

Ob tem trčimo v po mojem mnenju drugi koncept, ki pa se nas je prijel med večstoletnim slovenskim janzenističnim pridiganjem, da smo ljudje pravzaprav zanič, da smo v osnovi pokvarjeni. To je bilo še nedolgo od tega večkrat slišati s prižnic, kot pa to, da smo ustvarjeni po Božji podobi, da smo ljubljeni sinovi in ostale evangeljske besede. »Dober« sad vsega tega je tudi v tem, da naše spovedi bolj ali manj izgledajo kot »trgovine z grehi«, češ, jaz ti povem grehe, ti mi daš pokoro, pa smo opravili za nekaj časa. Seveda zaradi tega spoved ni nič manj zakrament, je pa podobno, kot če bi bil krščen samo zato, da me napišejo v krstno knjigo. Tako spoved pri veliki večini ljudi ni odrasel in zrel pogled na lastno življenje, v katerem ocenjujem svojo realnost, grešno, umazano, pa tudi dobro realnost, v kateri se raziskujem, spoznavam in iščem pot naprej, ki je predvsem v tem, da v vsem, kar pač sem, odkrivam neizmerno Božjo dobroto. Ker ni boljše poti do dobrega človeka, kot odkriti, da me ima nekdo rad tudi kot grešnika – in ob tem odkriti, da seveda sem grešnik, nisem pa samo grešnik.

Ker pa takšen način posebno pred prazniki ustvarja gnečo in vzbuja godrnjanje, češ, »kaj se tako dolgo mudi tam notri,« malokdo od duhovnikov spodbuja takšen, »neavtomatski« način spovedi. Vendar je to za veliko večino ljudi edini (!) čas v letu, ko si vzamejo čas za kaj takega – in to ravno čas, ko imamo duhovniki za pogovor še najmanj časa. Praznične vrste pred spovednico so menda povezane s tem, da smo tako tesno povezali spoved in evharistijo. Morda je tudi to sad preveč purističnega pogleda na »vrednost« prejemanja obhajila, prepričani smo, da lahko prejmemo obhajilo samo kot sveže oprani, kot da ga ne potrebujemo še bolj takrat, kadar smo umazani kot svinje in ko ga pridemo iskat ravno zato, kot da ga ne šele takrat res v veri »vredno« prejemamo. Zato bi kazalo razmisliti o tem, ali je prav poudarjati, da je spoved pogoj za udeležbo pri evharistiji. Ker je to tako zelo uveljavljen koncept, namreč veliko ljudi stopi v spovednico s krilatico »Nič slabega ne delam«, torej samo po dovoljenje za obhajilo – in ne po zakrament sprave. Evharistija je pač vernikova hrana, spoved pa po mojem ne bi smel biti pogoj za evharistijo. Kvečjemu obhajilo, čisti beli Božji kruh, v umazaniji človekovega srca še prej vzbudi željo, da bi se vrnil »v Očetovo hišo«, da bi se zamislil nad seboj in popravil svoje poti. K temu me navdihuje Jezusovo obhajilo pri zadnji večerji, ki so ga jedli sami nezvesti prijatelji, tajitelji in izdajalci, ljudje, potrebni ljubezni.

Sanjam o tem, da bi vsakega človeka v župniji enkrat na leto mogel povabiti na spoved kot na pregled lastnega življenja. Da bi takrat res čutil, da ga kot navzoči Drugi v njegovem življenju poslušam in sklepam premirje. Morda bo čas za to, ko se bom v župniji otresel menedžerstva ...

(članek je bil objavljen v reviji Cerkev danes, december 2019)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n