Preskoči na glavno vsebino

Jagnje


Za Janeza je Božji sin jagnje, to je njegovo oznanilo, ki ga ponovi kar dvakrat zapovrstjo (Jn 1,29.36). Ne medved ali volk, ni zverina, ki bi vehementno uveljavljala svojo moč, tudi ni lev ali slon, da bi se ga morali bati. Bog je jagnje, jagnje pa je krotka živalca in v človekovo življenje stopa kot nekaj nevsiljivega in nežnega, celo kot nekaj preveč ranljivega, rekel bi, kot nekaj tujega za nas in naš svet.

Osamljeni svet moči

Kajti med nami je seveda drugače, življenje nas je priučilo, da gre v našem svetu predvsem za tekmo moči, za nekakšen boj za preživetje, v katerem ni prostora za nežnost in ranljivost, ti dve reči, razumemo ju kot znamenje šibkosti, sta za nas lastnosti življenjskih poražencev. Preživijo in zmagajo pač samo tisti, ki imajo dovolj trdo kožo, ki so v razmerju do drugih dovolj močni, to je neobčutljivi – ker se vse ljudi danes razume kot tekmece. Ne samo sodelavca, ki se poteguje za isto mesto v službi, tudi svojo ženo, ki leži z menoj v isti postelji, tudi njo lahko razumem kot tekmeca. Tekmecu pa ni dobro zaupati, ni mu dobro razodeti svojih šibkosti, ni dobro biti pred njim ranljiv, ker jih lahko izkoristi sebi v prid, lahko te prevara in oslepari, ti kaj ukrade, te prehiti, ti izmakne tako zaželeni uspeh. Kajti treba je pač »biti boljši«, v tem je poanta naše miselnosti.

Rezultati te filozofije so grozljivi. Raziskava l. 2017 iz Velike Britanije je bojda potrdila, da se ves čas počuti osamljen vsak sedmi prebivalec te države, in glede na to, da živimo podobno kot oni, sklepam, da je tako, če ne celo huje, tudi pri nas, saj smo Slovenci pregovorno še bolj nevoščljivi in nezaupljivi, torej posledično še bolj oddaljeni drug od drugega. Zorana Baković domneva, da problem razvitih družb, v katerih se največ govori o osamljenosti, izvira iz pomanjkanja zaupanja v vse. »Skrbno se vzgajamo v tem, da o vsem dvomimo, da smo pripravljeni na najhujše, da ničesar preveč ne vzljubimo, da nam ne bi bilo hudo, če bi se izkazalo, da tudi v ljubezen ne bi smeli imeti zaupanja. Zavestno izberemo cinizem in nezavedno ostanemo sami.«

Nežni Bog

V prav ta svet grobosti (Jn 1,19-25) Bog vstopi kot jagnje, kot ranljivo, krhko bitje, ki so ga Judje uporabljali za daritveno žival, Bog, nežen in ranljiv, pripravljen tudi na to, da se ga izkoristi, oslepari, oropa, celo ubije. Vstopa z mogoče celo naivnim zaupanjem, da je človek pred njim dober. Ker je to tisto, kar je zanj pomembnejše od življenja, ki ga lahko izgubi: da mora človek vedeti, da nekdo gleda nanj kot na dobrega, tudi če ga ne pozna (Jn 1,31.33). Ker je drugačen pogled zanj smrtonosen. Za oba v odnosu, pravzaprav.

Zato so nežnost, ranljivost, zaupanje med nami tako pomembni. Ker je človek v resnici šibek, ne močen, in ker je resnična moč človeka v drugem, ne v sebi. Zato in samo zato si je treba upati tvegati. Ker je bolje umreti zaradi ljubezni kakor živeti sam.

(misel ob 2. navadni nedelji, leto A)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več