Preskoči na glavno vsebino

Beseda je začetek vsega


Mnogi ljudje se bojijo prepirov. Pa bi se bolj od kreganja morali bati tišine. A ne prave, tihe tišine, tišine premišljevanja; tista tišina je bogata in polna, človeku daje, da iz njega vzklijejo dobre, čiste, tehtne besede. Bati bi se morali prazne tišine, tišine iz bolečine, razočaranja, užaljenosti, tišine iz sovraštva in pa najbolj strupene tišine, kar jih je, smrtonosne prazne tišine, ki med nami nastane, ko si nimamo več kaj povedati.

Človek je bitje besede

Kajti »v začetku je bila Beseda.« (Jn 1,1) Beseda je začetek vsega, komunikacija, če želite. Kajti vse, kar je nastalo, je nastalo, ko je Bog spregovoril, luč, sonce, zvezde, zelenje, ptice, tudi človek (1 Mz 1,26). Zato je Beseda tudi v začetku človeka, oživel, nastal je, kadar ga je Nekdo ogovoril. Ko namreč med dva človeka vstopi beseda, ko se začneta pogovarjati, takrat se začneta tudi bližati drug drugemu in tako se med njima ustvari odnos, začetek vsega človeškega. Človek je tako ustvarjen kot bitje iz besede, beseda je zanj kakor skelet, srž, bistvo, samo zaradi nje pravzaprav sploh obstaja. Filozof bi napisal: »Jezik je hiša biti.« (M. Heidegger)

Zato se v človeku resnično vse posuje, kadar nima več besede, čiste, iskrene, resnične besede, kadar nihče ne govori z njim, kakor da ga ni, kakor da ne obstaja več, kadar tudi sam umolkne. In med nami je dandanes tako veliko te prazne tišine, nehali smo se pogovarjati, pogovarjati, ne klepetati, preprosto odrekli smo se Besedi, prodali smo jo za iluzijo svojega lastnega prav, za ugled, za navidezni mir, prodali smo Besedo in si kupili tišino telefona, glasbe in televizije, glasno tišino, v kateri smo se povsem izgubili, se razčlovečili.

Bog prihaja kot Beseda

Ko pa je bilo »vse zavito v molčečo tišino in je noč prišla na pol svoje poti, je tvoja vsemogočna beseda iz nebes, s kraljevskega prestola, kakor srepogled bojevnik poletela v sredo pogubi izročene dežele.« (Mdr 18,14-15) Beseda resnice, dobrote, spoštovanja, graditve je to bila, beseda, ki ustvarja in ki jo je Bog poslal in jo vedno pošilja med nas, ko se začnemo pogovarjati, enako močno kot tisti prvi dan, ko je z Besedo nastala luč (1 Mz 1,3).

Za to gre pri božiču: da se »Beseda naseli med nami« (Jn 1,14), da se spet začnemo pogovarjati. Govoriti, ker to pomeni, da mi je mar, in poslušati, ker to pomeni sprejemati. V besedah služiti dobremu, resničnemu in lepemu. Imeti svoje mnenje in dopuščati drugačno. Najti razloge za besedo in razloge za tišino. Govoriti o sebi, ne o drugih. Spoznavati. Iskati. Se čuditi. Razmišljati. Pustiti, da te beseda nagovori, morda celo spremeni.

Tako pride Bog na svet tudi danes, tako si postavi prebivališče med ljudmi. Kot Beseda.

(misel ob 2. nedelji po božiču, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j