Imeti Očeta

V zarji dneva samostojnosti in enotnosti sem na radiu ujel Imagine Johna Lennona, to pesem med prazniki naše radijske postaje tako rade vrtijo, menda zato, ker nas zaziba v nekakšno ekstatično stanje, v svet, kjer je vse lepo in prav, v nebesa, čeprav jih John noče nikjer drugje kot na zemlji.

Poslušal sem besedilo, ne prvič, ampak nekoliko bolj občutljivo kot sicer, in me je tistega dne nekoliko zbodlo, saj veste, tisti del, v katerem si John predstavlja svet »brez držav« in »brez religij« in tako naprej. Pustimo to, da se mi je zdelo nekoliko čudno dajati na spored dneva, ki utemeljuje našo narodno identiteto, pesem, ki na nek način poveličuje globalizacijo in izginotje vsake identitete. Bolj me je zabolelo, ali je mar narobe to, da se kot Slovenec in kot kristjan, kar jemljem kot svojo identiteto, da se tak, kot sem, dobro počutim. Ali morda s tem v svet vnašam napetosti, sovraštvo, nemir, s tem, da sem »nekdo« in da sem »od nekoga«, da nekomu pripadam? Kakor da je mir mogoč samo takrat, kadar izginejo vse razlike med ljudmi …

Nihče in nekdo

Danes imamo tak, globaliziran svet, lahko bi rekli svet brez religij in držav, Japonci in Američani, Nigerijci in Norvežani imajo vsak svojo zastavo, a hkrati poslušajo isto glasbo, se enako oblačijo, jejo isto hrano in zagovarjajo iste stvari. Tudi govorijo že enako, skupaj »hengajo« in »šerajo« svoje življenje, miru pa ni od nikoder. Tako pač je, kadar ljudje nimajo obrazov, si identiteto posvojijo od manipulatorjev in ti jih izkoristijo za svoje cilje. Zato se spet »radikaliziramo« in se nagibamo »k populizmu«, kot radi rečejo strokovnjaki, seveda, saj jih vznemirja ta anonimnost, ker ne vejo, kdo so, radi bi bili »nekdo«, ne pa samo delček brezoblične množice, zato iščejo svojo istovetnost, tudi s pretiravanjem, kakopak.

Radi bi imeli očeta, radi bi vedeli, od kod so, se razume. Nekaj najhujšega je biti »nihče«. Tako stanje brezobličnosti namreč v človeku ustvarja zmedo, brez smisla živi, kdor ne ve, čigav je, ker pomeni imeti lastno identiteto tudi imeti smisel življenja, smer, prihodnost in poklicanost, svoje vrednote, ter najpomembneje, občutek, da si temu svetu vreden in potreben tak, kot si, in ne tak, kakršen naj bi šele postal.

Jezusova in naša identiteta

Zato se Jezus da krstiti, tudi on potrebuje razumeti lastno identiteto, tudi on mora vedeti, kdo je. Tam, v jordanskih vodah, krščen, ugotovi, da ima Očeta (Mt 3,16-17). To dragoceno odkritje določi vse, kar vemo o Jezusu, vse njegove besede, razmišljanje, odločanje, ustvarjanje, vrednote. To je tisto, kar človeku daje zavest lastne identitete, »prav« živi, do Boga in do ljudi, ko je iskren do samega sebe, do tega, kar je in čigav je. Ker lahko na podlagi te identitete preverja, ali gre prav ali ne.

Danes se pokrižajmo z blagoslovljeno vodo in se spomnimo, kdo smo. To je vse, kar potrebujemo, da bomo živeli, kot je treba.

(misel ob nedelji Jezusovega krsta, leto A)