Preskoči na glavno vsebino

Božični nesmisel ali 4+3=0

Razmislek o štirih polnočnicah


Sveti večer ima v mojem srcu še vedno posebno mesto. Verjetno se tako zgodi vedno, ko se tak vtisne v otroško srce. Vedno sem ga čakal s posebnim vznemirjenjem, ker sem naravnost ljubil tisto naše počasno pripravljanje jaslic, ki se je večkrat iz popoldneva zavleklo v mrak. A saj se ni nikamor mudilo. Imeli smo ves večer zase. Po hiši je dišalo po mahu in svežem brinju, pa po potici in čaju in ostalih maminih dobrotah. Seveda smo morali preživeti kakšen prepir, vedno kaj ni šlo, kot smo si zamislili. Potem pa se je začelo tisto najlepše. Od vseh strani smo prišli domov in se zbrali za mizo. Najprej skupna večerja, potem molitev in blagoslov našega malega stanovanja s sramežljivim petjem božičnih pesmi, nato pa tisto najljubše: naše skupno sedenje za mizo. Ponavadi za kakšno družabno igro, včasih pa je bil dovolj le topel domač čaj in klepet o vsem mogočem. To je bila vedno posebna noč, ker sem bil takrat lahko največ časa pokonci. Pravi izziv mi je bil ostati buden, da bi lahko šel k polnočnici. Polnoč! Ko mi je pri osmih ali devetih letih to prvič uspelo, sem bil neverjetno ponosen nase. Da sem kot velik fant zdržal in nisem zaspal, to je bilo nekaj! Da sem potem sredi noči po mrzlih ulicah nesel domov nekaj lepega in toplega. To je bil res sveti večer.

Prva grenka izkušnja duhovništva je bil zato prav »novi« sveti večer, tisti duhovniški, kar pomeni dopoldansko pisanje pridige, še kakšna zamudniška spoved, hitro kosilo in vročično iskanje materiala za jaslice, drevesce sem opustil iz programa. Nato pa že prva, polnočnica za otroke. Po njej še kratek koncertek. Potem smo z župnikom nekam vmes stisnili kratko večerjo in blagoslov župnišča na hitrico. Sledila je druga polnočnica, tista za mlade, po njej pa že priprava božičnice, za katero sem bil odgovoren, čakanje, klicanje, iskanje, improvizacijske rešitve zapletov v zadnjih minutah, potem končno božičnica pred mašo, polnočna maša, tista prava, opolnoči, po njej pa ura počivanja, da sem toliko prišel k sebi, da sem se lahko ulegel in zaspal. Pa s tem še ni bilo konec »praznovanja«. Zjutraj še dve maši. Po njih sem še zdržal kosilo, po njem pa je bilo božiča zame že konec. Zvečer sem odpisoval na božična voščila prijateljev, ki so mi voščili po telefonu, in molil brevir. Hvalnice ob desetih zvečer.

Nisem pretiraval. Tako ponavadi izgleda duhovnikov božič. Brez časa in brez tišine, dveh najpomembnejših stvari svetega večera. Morda za koga še huje. Mislim, da mi je nekdo govoril o kombinaciji 4 polnočnic in 3 dnevnih božičnih maš. Rezultat je, verjamem, še hujši od tistega, ki sem ga doživel na svoji koži. Čemú? Vedno sem razmišljal, ali ves ta rompompom potrebujejo župljani ali pa si to divjanje organizira kar duhovnik sam, da na ta način, da si sveti večer povsem zapolni s takšnimi ali drugačnimi dejavnostmi, nekako pozabi na samoto, ki je ta večer resnično najtežja. V vsakem primeru je to v izvedbi, kot jo prakticiramo, najbolj nesvet večer v letu. Ne zato, ker bi nostalgično hrepenel po otroških spominih, ampak ker sveti večer z mirom in zbranostjo potrebuje vsak človek. Posebno duhovnik.

Druga stvar, ki mi ne da miru glede našega svetovečernega živžava, pa je raztresenost, ki jo z njim ustvarjamo v družinah. Ko sem po tistem hudem božiču malo pretresal vse skupaj, sem ugotovil, da je prav pestro župnijsko dogajanje v tem večeru na družine tistih, ki so mi pomagali, vplivalo prav podobno kot name. Povprečna družina je najprej pripeljala male otroke k otroški polnočnici. Po koncertu so šli vendarle domov, a če so hoteli biti skupaj z mladimi, so morali pohiteti. Če so se hoteli vsi umiti in urediti, kaj pojesti in – če je bila sreča – kaj zmoliti, so morali to narediti presneto hitro. Potem so dom zapustili mladi, starši so spravili otroke spat, in ko so se mladi vrnili domov, so k maši odšli starši. In od svetega večera ni imel nihče nič. Ker družina ni imela časa biti skupaj. Tega, kar je v tej noči najbolj pomembno. Ker se božič najprej zgodi v družini, šele potem zunaj nje.

Zato bi morala ravno Cerkev poskrbeti, da je ta večer družina doma. Da je ne moti noben koncert in nobena maša, da ima družina vsaj ta večer čas biti skupaj, moliti, v miru jesti in se skupaj igrati in pogovarjati. Družine so preveč svet prostor, da bi smeli pustiti vanjo kar vse. Že res, da je bogoslužje v cerkvi pomembno, a ne na ta večer. Svetosti tega večera ne bo naredila kopica maš. Polnočnica bo duhovno in sporočilno bogata šele, ko bo ostala polnočnica. Ko bo sledila svetim trenutkom domov. Človek mora sveto noč začutiti. Se mora sredi nje ustaviti. Sredi noči, ko je tema najbolj gosta in človek najbolj izgubljen, ko je tišina največja in najbolj pretresljiva, takrat je stopil Bog na svet – v družini. Zato vedno manj duhovnikov po naših župnijah ne bi smelo pomeniti vedno več polnočnic, ampak vedno več družinskega bogoslužja. Petja, molitve, večerje. Družinskosti. Polnočnice pa naj ostanejo polnočnice. Naj bodo samo opolnoči. Sveti večer pa pustimo družini, ki je prav v tej noči postala svetišče.

(objavljeno v Novem glasu)

Komentarji

  1. V Ribnici tega problema ni več. V nedeljo ni bilo letos niti večerne maše. Ker je naš župnik g. Anton Berčan zaključil božično devetdnevnico že v soboto zvečer.
    Že lani nas je na to pripravljal. No, letos smo vse to sprejeli kot normalno, pravilno....

    OdgovoriIzbriši
  2. Spostuem stalisce, vendar sem sel sam veliko let skozi tak bozicni vecer. Aktovnot v zupniji v razlicnih vlogah in v razlicnih urah. A vedno se je nasel cas za skupno vecerjo in cas za skupno molitev. Bozic je praznik Jezusovega rojstva, sele potem je druzinski praznik. Ce clani druzine praznujejo Jezusovo rojstvo aktivno, hvala Bogu.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj