Preskoči na glavno vsebino

Zbudila me je tema


Ponoči sem se zbudil v solzah. Imel sem hude sanje. Moji družini, moji dragi družini se je v njih zgodilo nekaj strašnega, moji že davno pozabljeni strahovi iz otroštva so se dvignili na gladino in me začeli zalivati. Kričal sem, ker nisem mogel verjeti, da je res tako, kot je – in potem sem se zbudil.

Zbudila me je tema.

Za nekatere so te moje sanje resnične, otipljiva groza so. Njihova tema je resnična. In delim jo z njimi. Ne vem, zakaj je tako, a že nekaj let tik pred začetkom adventa moje življenje postane nekoliko temnejše. Izvem za mnogo težkih in hudih stvari, tako hudih, da nimam besed, niti zadosti močne volje, niti vere, da bi molil, da bi vztrajal, da bi zaupal, da se vse skupaj vendarle izteka v dobro. Samo nekam bi šel, nekam daleč stran, pozabit na vse. In mnogokrat tudi grem, razočaran nad Bogom, svetom in nad seboj.

Takrat me tema uspava. Kar je sicer povsem naravno. Vajeni smo, da se pred grozljivostjo teme odzovemo z begom in umikom v sanje in spanje. Takšni so ponavadi tudi naši adventi. Toda po tej noči se mi zdi, da nas tema morda straši predvsem zato, da nas zbudi. Njena strašljivost sporoča nujnost spremembe in ne bega, potrebo po boju in ne po ignoranci. Da nekaj naredimo, da nekaj obrnemo, četudi se zdi, da se ne da ničesar spremeniti.

Kajti tako se začne prižigati prva luč: da te začne tema motiti, te vznemirjati, te jeziti – in se začneš proti njej boriti. Proti tej vsemogočni temi, ki je legla na ves svet, z nemočnimi, šibkimi zamahi, ki so komaj omembe vreden nasprotnik, a so nekaj bolj učinkovitega, kot si mislimo. Ker je vsaka iskra močnejša od še tako velike teme. Res, karkoli, karkoli je boljše od teme. Vsako naše dejanje, vsaka naša molitev, vsaka majhna pozornost, vsaka odločitev.

Da bi spet ljubili luč sredi teme, teme zunaj in znotraj nas, zato potrebujemo advent.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Moč in prepustitev

Marta in Marija, dve sestri, ki ne bi mogli biti bolj različni druga od druge.  Marta, izjemno, celo prekomerno aktivna, kot je mogoče spoznati iz Jezusovih besed, »skrbi in vznemirja te veliko stvari« (Lk 10,41), je ženska, ki bi imela rada vse pod nadzorom, tudi svojo sestro, tudi Gospoda in njegovo mnenje. Da je torej vse tako, kot si je zamislila, menda se je pri opravilih prej že izkazala in je to potem postalo nekaj, na čemer je gradila svojo vrednost in samozavest, nekaj pomembnega se nam zdi imeti moč nad svojim življenjem. Zdi se, da nam taka nagnjenja narekuje neka notranja težnja po popolnosti, ni dobro, če ni najboljše , in najbolje je tako, kot sem si zamislil. Nič ni narobe z njo, dokler ta ne prevzame oblasti nad človekom in si ta začne predstavljati, da je gospodar svojega življenja – in drugih ljudi. Da je bog, recimo.  Ko gre kaj narobe  Težava je v tem, da vsak človek slejkoprej pride pred situacijo, ki ga presega, ko pač ne more iti vse tako, kakor si je zamislil, b

Ko pride in potrka

Tako se pričakuje Gospoda: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo.« (Lk 12,35-36) Ledja si namreč človek na Vzhodu opaše, da z do tal segajočo obleko tako lažje dela in hodi, luč pa mu pomaga, da v čakanju ne zaspi, v temi človek zadremlje na hitro, če ima luč, pa je sposoben pozornosti.  Akedia  Kajti Gospod pride tako, da potrka , in veste, kako nas trkanje na vrata nanagloma zbudi, nas naenkrat iz sanj prestavi v realnost, za tiste trenutke gre torej, ko se v naš mir, v sveto prepričanost o lastni odličnosti prikrade neka moteča smet, ki skvari popolnost občutka, zoprni občutek, da bi morali kaj narediti drugače, ko nam na drugi strani ves svet gladi dlako, češ, saj vsi delajo tako.  Ravno zato ga lahko sliši le tisti, ki ni zaspal, ki je še pozoren in pripravljen garati. Zapišimo še drugače, nekdo, ki ni podlegel utrujenosti duha , puščavski očetje bi temu rekli »akedía«, »opoldanski demon«, govorimo o tistem momentu v vročini po k

Nauči nas

Tale prošnja enega od učencev, »Gospod, naúči nas moliti« (Lk 11,1), je morda pomembnejša, kot je videti na prvi pogled. Ker ne gre samo za molitev, za obrazec, ki naj bi ga ponavljali; da je res tako, zadostuje dejstvo, da Luka zapiše našo vsakdanjo molitev malce drugače kot Matej. Ne, za držo učenca gre, za to, da se mora vsak Jezusov učenec zavedati, da je v svojem bistvu prosilec. »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Lk 11,9) To pa je nekaj izjemno težkega.  Težko je biti šibek  Mogoče je namreč razumeti, kakor da je drža prosilca izraz nekoga manjvrednega, nekoga podrejenega, nesvobodnega, odvisnega, tako gledamo na ljudi, ki ne zmorejo sami in potrebujejo pomoč. Zato resnični reveži le redkokdaj sami pridejo na centre pomoči, na Karitas, na Rdeči križ, zato ljudje, ko smo v stiski, s cmokom v grlu vprašamo za pogovor, šele ko je prepozno, poiščemo nasvet, ničkoliko ljudi nasmejanih obrazov je že umrlo s porezanimi žilami ali na vrvi.  Rad

»Več« ne zadovolji

Vsi bi radi bili bogati. Četudi poznamo veliko zgodb o bogataših in niti ena nima lepega konca, tudi ta v evangeliju ne. Tako se zgodi v večini njihovih primerov, kakor zaključi Jezus: »Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.« (Lk 12,21)  Vendar pa ne gre za to, da Jezus bogatašev ne bi maral, nasprotno, odgovarjal je na njihova vabila, večerjal je z njimi, z njimi tudi debatiral, kakor vidimo. Razumeti je torej treba, da so njegovi pikri opomini svojevrsten izraz skrbi, občutljivosti, ljubezni do ljudi, ki imajo veliko ali si veliko obetajo, si veliko želijo, in takih nas je večina: povedati resnico, kako lahko se zgodi, da pri premoženju gospodar in služabnik zamenjata mesti.  Past bogastva  Tako je namreč pri »nabiranju zakladov«: začne se čisto nedolžno. Premoženje je seveda nekaj nujnega za preživetje, ljudje ga seveda potrebujemo. Poleg tega je v človekovi naravi želja po rasti, tudi po rasti v osebnosti. Premoženje, ki smo si ga prigarali, nam pri tem daje ne

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.