Zbudila me je tema

Ponoči sem se zbudil v solzah. Imel sem hude sanje. Moji družini, moji dragi družini se je v njih zgodilo nekaj strašnega, moji že davno pozabljeni strahovi iz otroštva so se dvignili na gladino in me začeli zalivati. Kričal sem, ker nisem mogel verjeti, da je res tako, kot je – in potem sem se zbudil.

Zbudila me je tema.

Za nekatere so te moje sanje resnične, otipljiva groza so. Njihova tema je resnična. In delim jo z njimi. Ne vem, zakaj je tako, a že nekaj let tik pred začetkom adventa moje življenje postane nekoliko temnejše. Izvem za mnogo težkih in hudih stvari, tako hudih, da nimam besed, niti zadosti močne volje, niti vere, da bi molil, da bi vztrajal, da bi zaupal, da se vse skupaj vendarle izteka v dobro. Samo nekam bi šel, nekam daleč stran, pozabit na vse. In mnogokrat tudi grem, razočaran nad Bogom, svetom in nad seboj.

Takrat me tema uspava. Kar je sicer povsem naravno. Vajeni smo, da se pred grozljivostjo teme odzovemo z begom in umikom v sanje in spanje. Takšni so ponavadi tudi naši adventi. Toda po tej noči se mi zdi, da nas tema morda straši predvsem zato, da nas zbudi. Njena strašljivost sporoča nujnost spremembe in ne bega, potrebo po boju in ne po ignoranci. Da nekaj naredimo, da nekaj obrnemo, četudi se zdi, da se ne da ničesar spremeniti.

Kajti tako se začne prižigati prva luč: da te začne tema motiti, te vznemirjati, te jeziti – in se začneš proti njej boriti. Proti tej vsemogočni temi, ki je legla na ves svet, z nemočnimi, šibkimi zamahi, ki so komaj omembe vreden nasprotnik, a so nekaj bolj učinkovitega, kot si mislimo. Ker je vsaka iskra močnejša od še tako velike teme. Res, karkoli, karkoli je boljše od teme. Vsako naše dejanje, vsaka naša molitev, vsaka majhna pozornost, vsaka odločitev.

Da bi spet ljubili luč sredi teme, teme zunaj in znotraj nas, zato potrebujemo advent.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nasprotovanja

In spotikali so se nad njim. (Mr 6,3) Da se kdo nad kom spotakne, ni treba veliko. Dovolj je že to, da nekomu nekaj na tebi ni všeč, pa naj bo to nekaj razumljivega ali pa tako kot v Jezusovem primeru nekaj povsem nepomembnega. Za nekoga je dovolj, da si duhovnik, pa si v njegovih očeh že pedofil, kakor sem prebral v komentarju pod novico o duhovniških premestitvah. Da ljudje kaj slabega mislijo o nas, nas ne bi smelo skrbeti. To, kar drugi mislijo o nas, je večkrat bolj njihova kot naša težava, je izraz njihove frustracije, ki se je razkrila navzven v stiku z našim življenjem. Bogve česa so se spomnili, bogve katera rana se jim se spet odprla, ko so nas srečali. Naš problem pa je, če to spotikanje v nas ustvari prav tisto, kar je v svoji nenadzorovani zlobi nameravalo: najprej prenesti njihov problem na nas, torej postati njihov strelovod, potem pa da bi se začeli zaradi njega spreminjati v nekaj, kar bi bilo takim ljudem povšeči. Če povemo drugače, da bi zaradi njega postali vetrn

Preberite več

Prvi evangelij

» Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte! « (Mr 6,31) Mnogo ljudi ima s počitkom težave. Še veliko več kot tistih, ki so leni in počivajo preveč, je danes tistih, ki počivati sploh ne znajo. Težava je v tem, da ljudje ne razumemo več svojega telesa, ne slišimo ga, popolnoma smo mu odtujeni kot še nikoli poprej! Kadar smo utrujeni in je vsega preveč, zato ne počivamo, ne prenehamo z delom – ker je nekaj seveda treba nujno narediti – marveč vzamemo tableto ali spijemo kavo in delamo naprej. Človek dandanes morda gre rad čez svoje meje tudi zaradi nadutega prepričanja, da se brez njega svet ne bo več vrtel, prepričanja, ki naj bi bilo lastno Bogu … Kadar pride do tega, da bi morali kaj spustiti iz rok, zapustiti svoj kraj in oditi v samoto, se zato temu preprosto izognemo: in smo vedno dostopni, vedno v naglici, nikomur ne rečemo »ne«. Toda naše telo je prvi evangelij , najpomembnejše sredstvo, s katerim nam Bog oznanja, kaj je treba storiti. Morda je zato utrujenost celo

Preberite več

Kako dobro spati

In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. (Mr 4,39) Viharji so težke stvari. Tisti, ki se dogajajo zunaj, posebno pa tisti, ki se dogajajo znotraj nas. Življenje je tako, da nas slejkoprej kaj vrže iz tira. Skrbi in bremen, se zdi, pa je dandanes vedno več, tako da se zdi, kakor da življenja ne obvladamo več, kakor da je to nekaj, česar se moramo bati. Znaka za to sta velika živčnost in napetost med ljudmi. Stresna reakcija se v nas sproži nezavedno in je odgovor na situacije, dogodke ali ljudi, ki jih doživljamo kot ogrožajoče , pri čemer se lahko sproži zaradi resničnih groženj (npr. kamenje, ki ima pasti pred nas) ali pa zaradi namišljenih situacij oz. skrbi, ki si jih povzročamo sami (npr. strah zaradi prihodnosti, skrb za otroke, premlevanje preteklih dogodkov). Pojavljanje stresne reakcije v obeh primerih lahko pojasnimo s tem, da naše telo ne loči med namišljenimi in realno ogrožajočimi skrbmi. In razmiš

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Iskati večje dobro

Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli … Obsojanje Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.« Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik