Preskoči na glavno vsebino

Vrednost pohvale


To, da se zadnje dni precej mučim s pisanjem svoje magistrske naloge, je mojim bližnjim že čisto jasno. Vame, na moje besede, pisanje, celo v glas in bojda tudi na telo se je prenesla strahovita brezvoljnost, ki se kaže tako v jamranju, kot v počasnosti moje hoje, v jamranju in še čem. Z vso težo se je ulegla name. Do nedavnega pravzaprav sploh nisem vedel, zakaj je tako. Menil sem, da je verjetno moje telo po dveh mesecih intenzivnega dela preprosto preveč utrujeno, da bi v razmišljanju, brskanju, iskanju in ustvarjanju zmoglo še kakšno svežino. Do danes. Danes sem videl, da sem se zmotil.

Moja brezvoljnost je - bolj kot sem mislil - povezana z občutkom nesposobnosti. Vse skupaj se je začelo kak mesec nazaj, ko nam je profesor vrnil prve raziskovalne naloge pri seminarju in se večini zahvalil za njihovo delo, potem pa se je ozrl vame in rekel: "Ma voi, dell'est ... Vi z vzhoda, vi imate pa res katastrofalno italijanščino. Un disastro." Saj ne, da bi o sebi imel tako zelo dobro mnenje, kar zadeva italijanščino, a to me je res prizadelo. Bolj kot sem si mislil.

Očitno je vse to močno vplivalo na vse moje delo in počutje. Bojim se, da se bo preneslo tudi na Sveto pismo, da bi ga potem jemal v roke z odporom. Zdaj namreč vsakič, ko grem na seminar, v sebi nosim neko nelagodje. Ne veselim se ga. S težavo se podam na avtobus. V učilnico stopim z občutkom manjvrednosti do vseh, ki so notri. In nad vsem, kar napišem, bdi senca dvoma, da preprosto ni dovolj dobro. In ker se to tako pogosto ponavlja, se je to naselilo tudi vame. Zdaj že vem, da sem obupen. Ne dvomim več v to, da preprosto ne znam dovolj dobro. Da je vse preslabo. In, perfekcionist, kakršen sem, sem to obrnil v občutek nesposobnosti.

Zakaj sem to ugotovil prav danes? Ker se je danes prvič na mojem listu na strani, ob besedilu znašel nekakšen "B!". Niti nisem vedel, kaj pomeni, vprašati pa si tudi nisem upal. Poškilil sem na sosedov list in opazil enak pripis. In sem sklenil kar sam pri sebi, da bom ta "B!" razumel kot "buono!", torej "dobro!".

"No, vidiš," mi boste rekli, "saj ni tako hudo. Saj znaš. Nisi obupen." A če boste ta zapis vzeli kot moje rotenje, da mi namenite kak trepljaj po rami, ga niste dobro razumeli. Ta sestavek je, bolj kot karkoli drugega, močna lekcija o tem, kako zelo vredna in pomembna je za človeka, s katerim živim, že ena sama pohvala. In kako mizerno živi ob meni človek, v katerem ne vidim nič dobrega in ki ga zato tudi nikdar ne pohvalim.

"Bodite budni!" (Mr 13,37) pomeni predvsem slišati besede, ki se jih ne izgovarja, a živijo med nami, kot veter, kot ptice brez gnezda, nevidne, neslišne. Njihov šepet slišiš, komajda, zdi se kakor prisluh, kot trenutek mrazu, ki te prešine in se ne vrne nikdar več. Čakajo, te besede, čakajo. Nekatere, žal, predolgo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej