Vrednost pohvale


To, da se zadnje dni precej mučim s pisanjem svoje magistrske naloge, je mojim bližnjim že čisto jasno. Vame, na moje besede, pisanje, celo v glas in bojda tudi na telo se je prenesla strahovita brezvoljnost, ki se kaže tako v jamranju, kot v počasnosti moje hoje, v jamranju in še čem. Z vso težo se je ulegla name. Do nedavnega pravzaprav sploh nisem vedel, zakaj je tako. Menil sem, da je verjetno moje telo po dveh mesecih intenzivnega dela preprosto preveč utrujeno, da bi v razmišljanju, brskanju, iskanju in ustvarjanju zmoglo še kakšno svežino. Do danes. Danes sem videl, da sem se zmotil.

Moja brezvoljnost je - bolj kot sem mislil - povezana z občutkom nesposobnosti. Vse skupaj se je začelo kak mesec nazaj, ko nam je profesor vrnil prve raziskovalne naloge pri seminarju in se večini zahvalil za njihovo delo, potem pa se je ozrl vame in rekel: "Ma voi, dell'est ... Vi z vzhoda, vi imate pa res katastrofalno italijanščino. Un disastro." Saj ne, da bi o sebi imel tako zelo dobro mnenje, kar zadeva italijanščino, a to me je res prizadelo. Bolj kot sem si mislil.

Očitno je vse to močno vplivalo na vse moje delo in počutje. Bojim se, da se bo preneslo tudi na Sveto pismo, da bi ga potem jemal v roke z odporom. Zdaj namreč vsakič, ko grem na seminar, v sebi nosim neko nelagodje. Ne veselim se ga. S težavo se podam na avtobus. V učilnico stopim z občutkom manjvrednosti do vseh, ki so notri. In nad vsem, kar napišem, bdi senca dvoma, da preprosto ni dovolj dobro. In ker se to tako pogosto ponavlja, se je to naselilo tudi vame. Zdaj že vem, da sem obupen. Ne dvomim več v to, da preprosto ne znam dovolj dobro. Da je vse preslabo. In, perfekcionist, kakršen sem, sem to obrnil v občutek nesposobnosti.

Zakaj sem to ugotovil prav danes? Ker se je danes prvič na mojem listu na strani, ob besedilu znašel nekakšen "B!". Niti nisem vedel, kaj pomeni, vprašati pa si tudi nisem upal. Poškilil sem na sosedov list in opazil enak pripis. In sem sklenil kar sam pri sebi, da bom ta "B!" razumel kot "buono!", torej "dobro!".

"No, vidiš," mi boste rekli, "saj ni tako hudo. Saj znaš. Nisi obupen." A če boste ta zapis vzeli kot moje rotenje, da mi namenite kak trepljaj po rami, ga niste dobro razumeli. Ta sestavek je, bolj kot karkoli drugega, močna lekcija o tem, kako zelo vredna in pomembna je za človeka, s katerim živim, že ena sama pohvala. In kako mizerno živi ob meni človek, v katerem ne vidim nič dobrega in ki ga zato tudi nikdar ne pohvalim.

"Bodite budni!" (Mr 13,37) pomeni predvsem slišati besede, ki se jih ne izgovarja, a živijo med nami, kot veter, kot ptice brez gnezda, nevidne, neslišne. Njihov šepet slišiš, komajda, zdi se kakor prisluh, kot trenutek mrazu, ki te prešine in se ne vrne nikdar več. Čakajo, te besede, čakajo. Nekatere, žal, predolgo.

Komentarji