Prepih


Tako kot na naše in tako kot na mnoge betlehemske duri v tisti sveti noči je nekoč, že mnogo prej, potrkalo tudi na Marijina vrata. Ne vem, kako si vi predstavljate prihod angela v Marijino življenje, jaz si ga vsekakor predstavljam kot prepih.

Strašno je moralo zazebsti. Kajti tako je vedno, ko spustimo neznanca v svojo hišo. Ali pa otroka. Ali pa Boga, ko pride v naše življenje: ničesar ne pusti tako, kot je. Prevrača normalnost, razmetava lepo urejene in pospravljene stvari, spodkopava stvari, ki se nam zdijo gotove, obrača stvari narobe, zebe in vznemirja. Obupno nadležen je. Z njim v hiši ni miru. Poglejte, kaj je naredil Mariji. Življenje ji je obrnil na glavo. Njena brezskrbna mladost se je sprevrgla v popolno nepredvidljivost.

Zato se ljudje Boga pravzaprav bojimo. Nočemo ga, ker sprejeti Boga v svoje življenje, dati mu v svojem življenju prostor ali priložnost, če želite, pomeni odločiti se za neprestani boj, stalno preverjati to, za kar smo se odločili, vedno znova dvomiti v svoje izbire, vedno znova svoje vrednote postavljati pod vprašaj, in, kar je najhuje, dopustiti možnost, da ljubezen posuje vse, kar smo gradili, in vse, v kar smo verjeli.

To pomeni Boga spustiti v svoj svet. Pustiti, da te zazebe lastno življenje. Pa ne zato, da bi zmrznil, marveč da bi začel iskati toploto.

Takšen je uvod v zgodbo svete noči. Bog trka na naša vrata z različnimi obrazi in preko različnih dogodkov. Želi si v naše življenje, da bi iz sterilne hiše napravil dom, da bi iz naših zabetoniranih prepričanj napravil prostor za človeka. Velikokrat ne gre drugače, kakor da ruši vse, kakor da v naših življenjih naredi nered. Toda ne pozabimo na betlehemske razmere. Nekaj, kar se zdi človeku »štala«, je v resnici bivališče Boga.

Komentarji