Toplina


Spomnim se edinega godu svete Barbare, ki sem ga praznoval kot kaplan v Idriji, mestu rudarjev, ki so si to svetnico vzeli za svojo. Zelo mraz je bilo in kot krušne drobtine drobne snežinke so plesale po zraku. Čisto drugače kot v (pre)toplem Rimu, pa vendar nekoliko podobno. Tistega dne se ne spominjam zaradi ničesar drugega kot zaradi mehke luči, ki je sicer vse dni žarela v posebnem stolpiču na vrhu cerkvene strehe. Tistega večera pa sem jo opazil. Ker je bilo tako temno in jaz tako izgubljen. Tisti večer pa sem jo zagledal. In odtlej nosim tisto luč nekje globoko v sebi.

Davi je bilo podobno temno. In podobno izgubljen sem bil, kot tistega dne v Idriji. Velikokrat se moje notranje stanje tako lepo prelije v kako zunanjo metaforo. Ko sem se odpravljal maševat k sestram elizabetinkam v samostan, sem zgrešil vhod. Prišel sem pred garažo in pred zaprta vrata. Nisem vedel, kam. Nikogar ni bilo. Sprva sem še nekaj poskušal, potem pa sem obstal in čakal na jutranjem mrazu. Ker ni bilo druge možnosti. Vsaj tako se mi je zdelo. Pred menoj in za menoj zaprta vrata, ob strani pa visoka železna ograja, višja od mene.

Pa se tam daleč, prav na drugi strani ograje pojavi sestra in mi kliče: "Padre, padre!" Sama ni vedela, kako bi mi pomagala, samo nemočno je klicala in mi mahala. Tudi sam nisem vedel, ali bo šlo ali ne, pa vendar sem vedel, da je edina možnost, da pridem do kapele ta, da nekako preskočim ograjo. Zabrisal sem albo na tla, vzel zalet - in jo presenetljivo lahko preskočil. Ne samo sebe, tudi sestro sem krepko osupnil. Menda še ni videla duhovnika, ki bi skakal čez plot - pardon, čez ograjo.

Povsem drugačen dan od prejšnjih je bil tale ponedeljek. Ne zaradi čudežev. Nič se ni spremenilo, moje življenje je še vedno zelo dolgočasno in enolično. Toda nekje med tem mrazom in temo sem zaslutil nekakšno toploto. Ogrela mi je lica.

Advent pomeni poiskati luč v svojem življenju. Vedno je nekdo, ki nas čaka. Vedno. Vsakega od nas nekdo pogreša.

Komentarji