9. dan Camina: Samo ne ustavi se


Tik zatem ko se je zdanilo, smo pred prvo vasjo (Azofra) srečali malce oskrunjen prometni znak, ki pa se mi je vtisnil globoko v spomin današnjega dne in ki sem si ga v mislih ponavljal, ko sem se vzpenjal po neskončno dolgem klancu, do gležnjev pogreznjen v rjavo rdeče blato. Na znak stop je nekdo dopisal besedi "Don't" in "walking" in tako ob pot dodal še eno od tisočih spodbudnih sporočil, napisanih na smerokaze in ograje, pod mostove in katerekoli stene že; sporočila, ki sem jih vse do danes bral kot zanimive misli, danes pa kot nekaj nujnega, da sem na poti sploh zdržal, da se nisem usedel ob pot in rekel, da imam vsega zadosti.

Deževje je sicer ponoči prenehalo, a dež je zamenjal ledeno mrzel veter. Srebrno sivi oblaki in hladna sapa v obraz, težke noge z dolgih etap prejšnjih dni in za povrh še že omenjeno blato so pot naredili težjo, kot bi bila sicer. Tam nekje, sredi klanca, na katerem se mi je čevelj lepil ob blato, sem se začel spraševati, kakšen smisel sploh ima vse to. Ne vem, kaj točno sta se spraševali moji dve sopotnici, a ker sta večino časa molčali, si predstavljam, da so jima po glavi rojile podobne misli. Res, danes sem do našega naslednjega prenočišča v Santo Domingo de la Calzeda prišel bolj ali manj samo zaradi svoje trme - in zaradi onega napisa. Hodi, samo hodi in ne ustavi se, četudi nima nobenega smisla. Samo hodi.

Pot namreč ima svoj smisel, tudi če ni na njej nobenega smisla. Ko hodim, mislim, da počasi dojemam prav to, kar je rekel Zaplotnik, pa dolgo nisem razumel: da je resnično cilj pot sama. In ne Santiago.

Komentarji

  1. Bravo. Točno to. Tukaj in zdaj v vsej svoji lepoti in mogočnosti.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar