3. dan Camina: O biku, ki me je nasadil na roge


Večer. Sedim na gričku, spodaj luči iz Pamplone, za menoj veter, v cerkvi nekdo poje pesmi na kitaro, pred menoj pa stoji nekdo, ki ga ne poznam. Velikokrat pride in vsakič je tako, da me preseneti. Po kaj je prišel?

Jaz, ki ga ne poznam, je mogoče jaz, skrit nekam globoko v moje drobovje, tajni jaz, ki pride na površje takrat, kadar stvari ne grejo, kot bi morale, ko sem utrujen in naveličan poti in sebe in vsega, kar sem. Nocoj je tako, zato je tu. Logično. A vseeno. Ne vem in ne razumem, zakaj sem tak, kot sem. Komaj prenosljiva vročina in asfalt in beton Pamplone sta prignala bika na plano. Ni danes San Fermin, a jaz vseeno tečem pred bikom, ki me je ujel in nasadil na roge.

Ta pot je tako zelo težka in dolga predvsem zato, ker vedno na njej srečujem sebe...

Komentarji