1. dan Camina: Ko te megla opeče

Nad staro baskovsko Saint-Jean Pied de Port so se dvigale meglice. Naravnost na pot, kamor smo stopali, previdno in počasi, na pot med zelenečimi logi in ovcami, konji in kravami, ki so se kot vsak drug dan pasli na njih.

Množica popotnikov je šla pred nami in za nami, vsak s svojo zgodbo, vsak s svojo potjo. In morda se je v slehernem izmed njih kakor v meni počasi odpirala Pandorina skrinjica strahov in vprašanj. Bom zmogel? Bom zmogel na tisoče in tisoče korakov? Me čaka uspeh ali poraz ali kaj drugega, česar se bojim, da bo prišlo, pa čeprav tega sploh še ne poznam? Vsak korak je prinesel novo, nepričakovano bolečino, zdaj v kolenu, potem v mečih, na stopalu, pa na hrbtu, ki pač ni vajen takšnih bremen. Vsak korak je prinesel novo skrb, a tudi novo lepoto. Počasi smo se dvignili nad meglo in počasi in nepričakovano nas je grelo sonce. Obrazi in roke in noge so nam začeli žareti. Se tako zgodi vsakič, ko si se sposoben podati v neko svojo meglo, na neko pot, ki se je v sebi pravzaprav neskončno bojiš, čeprav te hkrati privlači?

Pot je bila dolga, morda predolga za prvi dan. In tudi temu primerno težka. Toda kdor je šel na pot, je gledal morje megle pod seboj in pravljično skrivenčena drevesa, preproge resja in igre meglic. In je bil vesel vodnjaka na poti in špagetov s tuno in prijateljev, ki so hodili s tabo in poslušali jamranje in kruljenje želodca kot bi bilo pesem ptic nad nami.

Pot veliko vzame in veliko da.

Komentarji

Objavite komentar