Legenda pravi, da je blizu mesta Logroño, kamor nas je tokrat pripeljala starodavna Jakobova pot, v trdnjavi živel kralj Ramiro. To je bil čas mavrskih napadov v Španiji in tako se je zgodilo, da je njegov grad obkolila 30.000-glava vojska, medtem ko je imel sam na voljo samo 300 vojakov. Sklenili so, da se bodo borili do zadnje kaplje krvi. Ponoči pred bitko pa je kralj sanjal, da je pred grad na konju prijahal sveti Jakob in se boril zanje. Tako se je tudi zgodilo. Vojska borih 300 vojakov je premagala mnogo številčnejšo množico in nihče ni vedel, kako. Tisti, ki so umirali, pa so baje videli nekoga, ki se je zanje bojeval na belem konju. Od takrat tu stoji njemu posvečena cerkev, Jakobov meč pa je postal znamenje romarjev.
To legendo nam je povedal bolivijski Američan, ki je že četrtič na Caminu. Morda zato, ker je tudi sam že videl nekoga na belem konju, kako se bojuje zanj. Tako kot mi. S sončnim vzhodom je prišel, potem nas je kot megla ščitil na poti, kjer ni bilo enega samega drevesa, nato je poslal sonce, da nas je pogrelo in posušilo, in nazadnje še vetrc, da sonce ni bilo premočno.
Današnja etapa je bila res dolga, celih 28 km smo prehodili, mi uborni romarji z utrujenimi nogami. Nekdo je šel z nami. In to vem predvsem zaradi množice krasnih ljudi v albergu, ki živi samo iz prispevkov in kjer se verjetno ravno zato skupaj večerja in si med seboj tako veliko pomaga in pogovarja. Kot velika družina, ki je jutri več ne bo, a nas je vse spremenila in obogatila.
Zdaj legam spat po tem napornem, a najlepšem dnevu na Caminu. Ne, moje bolečine niso popustile. A če dobro prisluhnem, nekje pod oknom slišim tiho tleskanje konjskih kopit...
Komentarji
Objavite komentar