5. dan Camina: Zametki nečesa novega


Estella. Mesto nas je čakalo na koncu vijuganja po slikovitem podeželju. Tik za tem, ko smo stopili v albergo, se je ulilo. Kot bi nas oblaki čakali. Ali pa Kdo drug. Že med potjo smo dobili nekaj blagoslova (beri: par kapelj dežja), da dan le ni bil pretežek, kajti bilo je strašno soparno.

Tudi sicer dobivamo veliko darov. Poti so bogate s figami in robidnicami. Pred eno od fig sem odkril še nek drug "dar". Pojavljajo se mi prvi zametki žuljev. Prsti na levi nogi me pečejo. Mažem jih s smrekovim mazilom in jih zavijam v mikropor, a morda je to samo prelaganje dejstva na kak dan pozneje. Verjetno bodo res enkrat tu in tega dneva me je strah. Dneva, ko bo vsak moj korak bolečina.

Zapisal bom nekaj, kar bom že jutri preklinjal, pa vendar. Kaj pa, če je tudi bolečina dar? Kot fige, kot robidnice, kot lepo in toplo vreme ali kot topla prha? Kaj, če mi prihaja nekaj povedat? Me nahranit ali morda ... česa osvobodit?

Bolečina verjetno edina spreminja človeka. In tega se pravzaprav resnično bojim. Bojim se, da me bo pot spremenila.

Komentarji