Preskoči na glavno vsebino

Ko so napake prednost

terryfoote.com

Človek ne more izbirati, ali bo živel z drugim ali ne. Brez drugega človek ne more živeti, ker je človek ustvarjen tako, da živi skupaj, v skupnosti, kakršnikoli že. To je dejstvo. Lahko pa izbira, kako bo z drugim živel. Od tega je tudi odvisno, ali bo srečen ali ne.

Točno, naši odnosi so vir sreče ali obupa. Naši odnosi, v katerih je toliko nedorečenega, v katerih je toliko egoizma in poskusov, da bi prevzeli oblast, toliko zamer in prizadetosti, toliko zamolčanega in prezrtega. Toliko dolgov ... Morda še več kot za deset tisoč talentov. Prostori med nami so občutljivi, zelo občutljivi, skoraj tako težki, da bi jih najraje zavrgli. Če ne bi vedno znova ugotovili, da brez njih ne moremo živeti. Da ne moremo živeti, če ne čutimo, da nas ima kdo rad, in če sami nimamo radi.

Naj psihoterapevti pravijo kar želijo, za odnose in njihovo trdnost obstaja eno samo zdravilo. Stvar, brez katere ne more obstajati niti en sam iskren odnos. Odpuščanje.

Ponavadi se ga bojimo. Odpuščanje namreč zahteva ponižnost, priznanje svoje napake in nezadostnosti, tudi tega, da pozabimo na svoje principe, načela in predsodke. Veliko ljudi se prav zato, da bi se temu izognilo, izogiba konfliktom, ki nastanejo pri vsakem iskrenem odnosu. Da bi se izognili prepiru in iskanju poti k odpuščanju. A s tem si pravzaprav delajo veliko škodo. Njihova ljubezen ni močnejša. Nasprotno, vedno bolj utrujena je in brez življenja, brez pravega veselja in brez upanja. Prikrajšani so namreč za čudež, ki ga v človeku naredi odpuščanje. Zlo in hudo, ki se vžge med nami, namreč spremeni v nekaj dobrega – v sredstvo, ki nas še bolj poveže. Z vsakim odpuščanjem je namreč tudi ljubezen močnejša, trdnejša in bolj odporna na našo realnost: na razlike med nami.

Zaradi odpuščanja se nam tako ni treba bati svojih napak. Lahko so celo pot Boga v naše odnose. »Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.« (2 Kor 12,10)
*
Oznake:

Komentarji

  1. katka11. 9. 11, 13:29

    Ko sem ranjena, prizadeta, užaljena, je najbolje, da se takoj vržem Očetu v naročje. Odpuščanje pride samo po sebi.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več