Ko mi želi kdo govoriti o peti božji zapovedi (ne ubijaj), ga ponavadi prekinem, rekoč: »Saj nismo nikogar ubili. Smo dobri ljudje.« A povejte mi, kaj pa pomeni, ko kdaj potihem rečemo: »Ubil te bom,« ali »Take ljudi bi bilo treba postaviti pred zid in postreliti«? Mar ni ta človek v meni že ubit?
Ko mi želi kdo kaj reči o prešuštvovanju, spolnosti in zakonskih zvezah in celibatu, mu pravim: »Važno, da vem, kaj sem se odločil. Potem lahko pogledam tudi kakšno lepo punco, saj ni prepovedano.« Res je, ni prepovedano. Kot tudi žalost in zlomljena srca in občutki krivde in razdrte družine niso prepovedani. Ko gledaš kako drugo dekle in si je želiš, imaš res še vedno rad svojo ženo? Mar nista nekako – ločena?
Ko mi želi kdo govoriti o laži, mu rečem: »Saj se lahko kdaj pa kdaj zlažeš. Saj samo takrat, ko je to zares pomembno, ko ti koristi, sicer pa ne.« Ampak: imam res tako rad resnico, da jo bom kdaj tudi zagovarjal, čeprav mi bo škodilo? Mar se nisem s tem za vedno nekam skril?
Morda se to dogaja tudi vam. »Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti ...« (I. Cankar, Skodelica kave)
Saj vem, rekli boste: »To so malenkosti. To ni nič takega. Marko, ne kompliciraj.« Že res. Malenkosti. Kot je malenkost tudi ena sama majhna iskrica v travi. A ko jo vidite, hitro stopite nanjo in jo poteptate. Veste, kaj bi se lahko zgodilo. Kompromisi in popuščanja bi zanetili požar, resnično. Nič drugače ni s človekom in njegovimi dejanji.
Vse velike zadeve se začnejo v srcu. Z drobno idejo, nevredno pozornosti. In vsi veliki grehi tudi.
Življenje ni malenkostno. Nikoli. O tem govori danes Jezus: uboj, prevara, laž, ločitev in kar je še takega, se ne začnejo takrat, ko se to zgodi zunaj, ampak znotraj, v srcu: s trenutkom sovraštva, z majhnim poželenjem, s skoraj nevidno željo po maščevanju.
Ne Jezus ne jaz ne praviva, da tega ne smemo dopustiti. To je nemogoče. Saj vendar ne moremo ukazovati svojim mislim in srcu. Praviva pa tole: ni problem, če se iskra vžge, problem je, če se je ne pogasi. Če malenkostim ne dajemo pozornosti.
Zato je treba biti do sebe zelo zahteven, bolj kot do drugih ljudi. Zato se je treba dobro opazovati, si vzeti čas zase. Ker človeka kompromisi pokopljejo. Ker je golo izpolnjevanje zapovedi samo iskanje lukenj v zakonu, lukenj, v katerih se kmalu znajdemo tudi sami. Zato je treba narediti korak več, ne korak manj. Korak več, ki je ljubezen. Korak več od črke, ker smo duh, ne robot.
Lepo razmišljanje, pa da ne boš mislil, da ne mislim tega zares - se trudim, da je moj 'da' res 'da' in moj 'ne' res 'ne'. Na mnogih področjih, zlasti v odnosih, so malenksosti pomembne, oziroma nas spomnijo na velike reči, ker je za človeka tudi nevarno, da je pozoren na vse malenkosti in pozabi na velike zadeve (ne misli na malenkosti z 'velikostmi' na obzorju). In res je, Jezus zahteva korak več, oziroma obrat k srcu in človeku (pravzaprav osebi). Najbrž so se t.i. 'stari' preveč skoncentrirali na tisto pravičnost, pozabili pa, da Božja pravičnost traja do tretjega in četrtega rodu, njegova ljubezen in usmiljenje pa do tisočerega rodu. Človek mora stremeti (biti na poti) k popolnosti, ker je po njej, po njeni podobi ustvarjen. Seveda je človeško, da vsake toliko zaide s poti, a važno, da jo nosi v srcu.
OdgovoriIzbriši