Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili. Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.
Kvalitetna oddaja. Bi bilo za pokazat našim mladim, osnovnošolce pa bi bilo treba začeti malo provocirati, da jim zbudimo kritično mnenje - najbrž prav s to tematiko.
OdgovoriIzbrišiMnenja, kritike, komentarji.. Kje je pa Resnica?
OdgovoriIzbrišiZa kristjana ni vprašanje, kje je resnica, temveč, kdo je resnica. Za tistega nekoga, ki je Jezus Kristus pa se je potrebno svobodno odločiti. Taka oddaja je lahko začetek, vstopna točka. Pri Jezusu pa lahko vidimo, da je lepota nekaj povsem drugega in veliko globljega - na križu ni bila lepa njegova zunanjost, pa vendar je odsevala Kristusova lepota v tisti smrti, tisti daritvi.
OdgovoriIzbrišiVsak misli, da ima resnico, ko ima mnenje. Pa ni tako. Resnice se nima, se jo samo živi.
OdgovoriIzbriši