Preskoči na glavno vsebino

Ravno prav slano

Velikokrat na tem mestu govorimo o ljubezni. Morda vedno. Morda je zato beseda »ljubezen« postala že kar malo plehka. Ali pa smo že toliko govorili in težili o njej, da smo jo pošteno zasolili. Ampak to ni prav. Človek tega ne prebavlja. Človek ima rad jedi iz kuhinje, v kateri se zna dobro soliti. Kjer se zna soliti ravno prav, tako da jedi niso plehke in ne preslane.

Soli vendar ne sme biti preveč. Na nekem plakatu sem prebral, da z dvema kosoma kruha človek dobi za ves dan dovolj soli. Tako malo je je dovolj. No, boste rekli, potem je pa sploh ni treba jesti. Spet ni res. Pomislite samo, kako obupne so jedi, ki so plehke. Kakor da nimajo ničesar v sebi. Kdo bi jih maral?

Jezusova beseda »Vi ste sol zemlje« torej meri ravno na to: da smo in da moramo biti kristjani tisti, ki bomo dali okus temu svetu. Od nas je okus odvisen. Od nas je odvisen izgled sveta, njegov smisel, njegova lepota in privlačnost. Če svet ni prebavljiv, je kriva tudi sol, smo krivi tudi kristjani – morda solimo preveč, morda premalo.

Seveda je kdo prepričan, da je treba soliti vsepovprek in da je treba soliti čimveč. Morda se zato komu krščanstvo zdi vera ekstremistov, pobožnjakarjev in fanatikov. Ti so pretiravali s soljo tako močno, da se vera nikomur ne zdi življenjska, ampak nekaj odbitega, nenormalnega, nekaj za norce in čudake. Spet drugje (bodimo pošteni, večkrat) pa najdemo kristjane, ki živimo še slabše kot drugi, ki niso sol. To smo kristjani, ki ne želimo zastaviti svojega glasu za resnico, ki se ravno tako (ali še bolj) grebemo za koristi, ki ne znamo odpustiti, ki se najprej pobrigamo za svoj prav, ki imamo ljubezen samo na ustnicah, ki nas je strah biti drugačni (in zato zaničevani, preganjani, v stiski …).

Kakšno je torej naše krščanstvo? Okusno ali odbijajoče? Naredi svet in življenje privlačno ali ga priskuti? Kako spreminjamo svet? Če jamramo, da je vse za k vragu, kakšen okus dajemo drugim? In če govorimo, da so vsi »ta rdeči« za odstrel, je to komu v pomoč?

Kako veliko razliko naredi samo malo soli. Samo malo soli naredi občutno razliko. Samo malo soli popolnoma spremeni okus. Samo malo soli spremeni svet. Mi smo tu za to »sol«. Svet nas potrebuje. Potrebuje nekoga, ki mu bo dal toliko okusa, da se ga bo dalo pojesti, da se bo splačalo živeti, da bo življenje smiselno in vsaj malo tudi prijetno. Jezus od nas ne zahteva, naj bomo fanatiki. Hoče pa, da se spremenimo ravno toliko, da se bo to poznalo – na okusu sveta in okusu mojega življenja. Malo, samo malo, da se bo poznalo na dobroti celotnega sveta.

Ni se težko popolnoma spremeniti, preveč posoliti. Tudi ni težko vsega pustiti popolnoma plehkega, ne narediti ničesar. Težko pa je posoliti malo, a ravno prav – spremeniti se malo v stvareh, v katerih sem bil doslej premalo ali preveč slan. A ravno to je, kar daje pravi okus: samo malo je občutno drugače.

Ni treba torej velikih korakov. Kakšnega majhnega, pa tega vsak dan. Pa bo za vse dovolj soli. In bo tudi »ljubezen« ravno prav slana.
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)5. 2. 11, 23:31

    Ravno prav slano, fratello. Lepo poigravanje s simboli in spregovori ravno o tistih jedeh, ki so vsak teden na jedilniku - nekatere tudi vsak dan. Ja, je treba res prav dozirati. Izboljšanje na enem področju življenja se pozna tudi na drugih.

    OdgovoriIzbriši
  2. andreja6. 2. 11, 22:44

    Jed lahko vedno dosolimo in bo okusnejša.
    Kaj pa obratno ?

    OdgovoriIzbriši
  3. Anonimni9. 2. 11, 09:55

    Ojla!
    Eno nedeljsko misel sem pa pogrešala. Je pa ta za obe!
    Ne reče se brez razloga "Ali imaš kaj soli v glavi?" Tudi tam mora biti ravno prav slano; če bo v glavi, bo v srcu, tako bo tudi ljubezen ravno prav zasoljena. Prisluhnimo torej Ljubezni in srce bo povedalo glavi, kako narediti pravi korak, pa čeprav začnemo samo z otroškim korakom, saj bo ta postajal vedno daljši in sigurnejši.
    TT

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več