Preskoči na glavno vsebino

Drugačnost

Ta teden sem se naučil, kako težka je lahko ljubezen. Da je najtežja v tem, da sprejmeš neko stvar tako, kot je. Ta svet, na primer, takšnega, kakršen je: težak, grd, pokvarjen; da dopustiš, da je svet, da je drugi človek tako zelo drugačen od tega, kar naj bi bil, kar si ti predstavljaš, da bi bil – in da ga imaš kljub vsemu rad.

Jojmene, kako je to težko. Človek bi se raje zabrisal skozi okno, človek bi se nafiksal z drogo, da bi ušel tej kruti in težki realnosti, realnosti družbe, realnosti Cerkve, realnosti mene in tebe in najinih svetlob in senc. To bi bilo lažje, to bi bilo neskončno lažje.

Toda samo ta svet je, nobenega drugega. In če tega nimam rad, če tega sveta ne sprejmem kot svojega, ne bo nikoli nič – ne iz mene ne iz njega. Iz sveta ne, ker bo izgubil nekoga, ki bi ga lahko spremenil, iz mene pa ne, ker ne bom nikoli to, za kar sem bil poslan na ta svet. Kaj mislite, da smo tu kar brez razloga? Mislite, da smo slučajno tu? Nikakor. Ta svet potrebuje prav tebe, prav takšnega kot si, ravno v tem času, na tem kraju: ker imaš nekaj zanj, zaradi česar ta svet sploh obstaja.

Zato seveda imeti rad ta svet ne pomeni, da mu postaneš enak. Pomeni, da si tam, kjer moraš biti takšen, kot si: v tej in tej družini s temi in temi problemi in lepotami, v tej in tej župniji s takim in takim župnikom, v tej in tej škofiji s takimi in takimi kristjani, v tej in tej državi s takimi in takimi politiki in državljani. Kristjan ne beži, kristjan ne uničuje, kristjan gradi, popravlja, prenavlja in spreminja. Sprašujete, kako? Samo s tem, kar je: da živi v tem svetu, da se spopada z zlom najprej v sebi, da najprej sebi jasno odgovarja, zakaj je tu, katero smer želi ubrati, kam priti in na kakšen način. Svet je namreč to, kar smo mi.


To pomeni imeti rad svoje sovražnike: ne zapustiti ga, ampak ostati ob njem, kdor si. Ker brez tebe ni tega sveta. Ker ta svet brez tebe ne more preživeti. Da si torej v njem in si tam prav iz tega razloga. Da ne bežiš od njega, ampak da v njem živiš kot luč, kot sol.

To je ta nerazumljiva in nedopovedljiva krščanska drugačnost, ki nam jo danes ponuja Jezus. Ta naša drugačnost je v tem, da pustimo prostor drugačnosti – prostor tudi sovraštvu. Ker je sovraštvo samo pomanjkanje ljubezni. Naše ljubezni. Ker torej s tem puščamo prostor sebi in svojemu odrešenju.
*
Ko so nekega slavnega generala vprašali, kako bi uničil svojega največjega sovražnika, je rekel: »Tako, da bi ga naredil za svojega prijatelja.«
*

Komentarji

  1. Zame je to bla lekcija v semenišču. Stvari ne moreš spremenit, kakor tudi ljudi ne. V danih mejah dati svoj osebni ton in se prebiti skozi. Pa pripravljenost na učenje pride zraven. Jezus nam pravi, da sila prinese samo še več nasilja in hudobije v človekovo srce - tudi tistega, ki bi rad na silo spremenil ali ki z isto mero (navadno z večjo mejo gneva) vrača. Da se naučimo vrniti z ljubeznijo, da človeka v mislih blagoslovimo in potrpimo, namesto da ga prekolnemo takoj, na prvo žogo. Lepo razmišljanje!

    OdgovoriIzbriši
  2. Včasih pa nam le more kdo pomagat, da lažje razumemo, včasih zabredemo pregloboko in ne čutimo več ljubezni. Popravljamo,učimo,misleč , da vse to delamo iz čiste ljubezni.
    Nekdo, ki iz ljubezni opravlja poklic, kot npr. psihoterapevt, duhovnik, sestra,...(TAU)nam pomaga , da se zopet postavimo na tir ljubezni. Hvala , tisočkrat hvala , za ljudi poklicane iz ljubezni. Bog, polni jih z ljubeznijo še naprej.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej