Preskoči na glavno vsebino

Tujci

Veste, kaj me preseneča? Da Jezus tik pred tem, ko bo padel v trpljenje in smrt, ko bi ga moral pretresati nemir, ko bi lahko bil – celo upravičeno – živčen in zato skrajno neprijazen in zadrt, govori o miru. Ne samo to. Tudi mirno govori. »Vaše srce naj se ne vznemirja in plaši.« Kakor da ne bi vedel, kaj ga čaka. Kakor da ne bi že v tistem trenutku visel med nebom in zemljo, v skrajni negotovosti, kaj bo z njim, z njegovim življenjem, z njegovo žrtvijo, z njegovim poslanstvom, če bo uspel narediti to, za kar živi ...

Kakor da ne bi stopal v situacijo, kakršnih je v vsakem življenju nešteto.

Nekaj je moralo biti v Jezusu drugačnega, da je lahko v takem položaju govoril s takim mirom. To je bila njegova notranja drža, njegova notranja lepota. Njegova povezanost z Očetom, ki mu je dajala trdno gotovost v to, kar počne; ki mu je dajala varnost in zaledje; ki mu je dajala trezen pogled; ki mu je dajala mir.
Danes veliko časa posvetimo naši zunanji lepoti, veliko več kot notranji. Zato smo mnogokrat na zunaj kot iz škatlice, znotraj pa kot razvaline, ki se jih da zlahka odkriti prav v situacijah, ki nam niso pisane na kožo: v konfliktih, v življenjskih precepih, skrbeh in preizkušnjah ter nasploh v katerikoli težavi.

Svojo umiritev potem premnogi ljudje spet iščejo v zunanji drži: v raznih tehnikah umiritve, kot sta npr. joga ali pilates ali pa se umaknejo pred svetom in ne želijo, da bi jih kdo motil; a do notranjega miru ne pridejo. Ker so umirjali svoje telo, ne pa svojega srca.

Pot do miru se začne šele tedaj, ko spoznamo, da smo postali nemirni takrat, ko smo postali tujci samemu sebi. In da smo tujci samemu sebi postali tedaj, ko smo postali tujci Bogu.

Zato si ne mislimo, da je mogoče do miru priti zgolj s počitkom, z dopustom ali umikom kam proč, kam daleč. Sami ne moremo uničiti svojih strahov. Sami ne moremo premagati občutkov krivde. Ne moremo pobegniti temu, kar smo, tudi svojim sencam ne. Za notranji mir potrebujemo prostor, kjer se bomo počutili varno in sprejeto, pa čeprav polni napak, nemira, težav, slabosti, krivd, mučnih skrbi in strahov. In tak prostor je samo v Božjem srcu.

Do njega je toliko poti, kolikor je ljudi. A eno je jasno: da je treba narediti prostor Bogu – prostor v našem prostoru in našem času. Potem lahko računamo tudi na njegov mir. Mir, popolnoma drugačen od tistega »od sveta«: mir tistega, ki zatrdno ve, da ga prijatelj ne bo izdal, ne zapustil. Nikoli in za nič na svetu.

Komentarji

  1. Podpišem! Pomeni pa, da nas čaka veliko dela, kajne :)

    OdgovoriIzbriši
  2. "Kdor ne najde miru v sebi, ga zaman išče drugje". F. Nietzsche"


    Jaz ga zadnje dni zelo pogrešam. Težko je.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tisto od Nietzscheja in ostalo je moje in NE ANONIMNO. Olga

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej