»Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo?« (Apd 1,11)
Kaj mislite? Se je Jezus umaknil od nas, od naše resničnosti in prebiva samo v lepih hišah, ki jim rečemo cerkve, in v pravljicah, ki jih bere župnik pri maši? Je odslej nekdo iz domišljije, nekdo, s katerim si nimamo kaj pomagati? Se mar umika, potem ko je že opravil svojo življenjsko nalogo?
Nikakor. Jezus gre v nebo, ker je nebo prostor za Boga. A s tem se ne umika od nas. Pravzaprav se spet vrača v nas, saj je ravno s tem, ko je prišel do nas, ko se je srečal z nami in postal nekdo izmed nas, naš brat, naš prijatelj, prinesel nebo, Boga med nas in v nas. To, kar smo mi, v vsej revščini in nebogljenosti, gre v nebesa. Zato, da bi ne živeli kot zemeljski, temveč kot nebeški ljudje.
S tem seveda ne mislim, da bi bili v tem svetu odsotni, da bi imeli svoje glave v oblakih in da bi ne živeli več tam, kjer smo, v svojih stiskah, lepotah in problemih. Če živimo kot nebeški ljudje, se težavam ne izognemo. Lahko pa jih drugače preživimo.
Človek se zaradi svoje nebeškosti ne zaduši v ozkosti vsakdana. Spori, ki nam prihajajo naproti, nas ne napolnijo s sovraštvom, ampak okrepijo vezi; pritisk, s katerim nas obremenjujejo okolica, služba in mediji, nas ne potlači, temveč okrepi; skrbi, ki jih prinašajo nas čas in naše dolžnosti, nas ne obremenijo, ampak okrepijo našo ljubezen. A kako? Če ne pozabimo, da je v nas vendar nekaj, kar je neskončno večje od tega, kar nas teži. In da je to samo pot, ne pa cilj. Če ne pozabimo, da je vse to, kar doživljamo kot pekel, Kristus ponesel v nebo. Če ne pozabimo, da smo tudi mi tam, kjer je Kristus. In da je Kristus tam, kjer smo mi. In da ni ne kraja ne časa ne situacije, v kateri bi to ne veljalo.
Kaj mislite? Se je Jezus umaknil od nas, od naše resničnosti in prebiva samo v lepih hišah, ki jim rečemo cerkve, in v pravljicah, ki jih bere župnik pri maši? Je odslej nekdo iz domišljije, nekdo, s katerim si nimamo kaj pomagati? Se mar umika, potem ko je že opravil svojo življenjsko nalogo?
Nikakor. Jezus gre v nebo, ker je nebo prostor za Boga. A s tem se ne umika od nas. Pravzaprav se spet vrača v nas, saj je ravno s tem, ko je prišel do nas, ko se je srečal z nami in postal nekdo izmed nas, naš brat, naš prijatelj, prinesel nebo, Boga med nas in v nas. To, kar smo mi, v vsej revščini in nebogljenosti, gre v nebesa. Zato, da bi ne živeli kot zemeljski, temveč kot nebeški ljudje.
S tem seveda ne mislim, da bi bili v tem svetu odsotni, da bi imeli svoje glave v oblakih in da bi ne živeli več tam, kjer smo, v svojih stiskah, lepotah in problemih. Če živimo kot nebeški ljudje, se težavam ne izognemo. Lahko pa jih drugače preživimo.
Človek se zaradi svoje nebeškosti ne zaduši v ozkosti vsakdana. Spori, ki nam prihajajo naproti, nas ne napolnijo s sovraštvom, ampak okrepijo vezi; pritisk, s katerim nas obremenjujejo okolica, služba in mediji, nas ne potlači, temveč okrepi; skrbi, ki jih prinašajo nas čas in naše dolžnosti, nas ne obremenijo, ampak okrepijo našo ljubezen. A kako? Če ne pozabimo, da je v nas vendar nekaj, kar je neskončno večje od tega, kar nas teži. In da je to samo pot, ne pa cilj. Če ne pozabimo, da je vse to, kar doživljamo kot pekel, Kristus ponesel v nebo. Če ne pozabimo, da smo tudi mi tam, kjer je Kristus. In da je Kristus tam, kjer smo mi. In da ni ne kraja ne časa ne situacije, v kateri bi to ne veljalo.
Komentarji
Objavite komentar