Lahko si predstavljate, da se kaos, ki vlada v današnjem svetu in času, najlažje vidi prav v spovednici. Zato vsakokrat, ko sedem vanjo, šepnem tiho in kratko, a močno molitev, ki jo – če se le da – večkrat ponovim: »Pridi, Sveti Duh!«
Ta molitev izvira že od takrat, ko sem prvič sedel vanjo. Strah me je bilo, zelo strah. Ko mora vendar mladi, neizkušeni človek stopiti v sredo hudega, med bremena in krivde, v sredo neizmernega kaosa, v katerem ne ve, kam naj bi se obrnil, koga naj bi poslušal, kaj naj bi storil. Ta groza prevzema ljudi vsega sveta. Še posebno tiste, ki se zavejo, v kakšnem svetu živijo. Kakor sem čutil jaz na tisti prvi poti, tako čutijo mnogi mladi in starši današnjega sveta: na sebi imamo (pre)veliko breme, pretežko odgovornost, da bi jo zmogli nositi, da bi se zmogli zoperstaviti toku sedanjosti, ki pelje v nič.
Nič čudnega, da je danes toliko obupa, toliko nesmisla, toliko pasivnosti in neodločnosti. Svet je pretežak, da bi mogel v njem preživeti tak, kot sem. Preveč tvegana je odločitev, da bi vstopil vanj.
Naj vseeno vstopim?
Kaj drugega pač ne kaže. Potisnjen si vanj. In ko gledaš kaos, v katerega se sesipa današnji svet, ko ne veš več, kaj bi storil, ker te je groza, da je vse, kar počneš, samo prazno mahanje po zraku, ko spoznaš, da je tvoja beseda, tvoj trud, tvoj zgled samo kaplja v morje proti ponudbam velikih korporacij, takrat lahko storiš troje: lahko si zakrivaš oči in si govoriš, da so to samo slabe sanje, lahko greš vanj podprti z alkoholom ali kako drugo drogo, ki te tako omami, da ne veš, kaj počneš, ali pa se zaveš, da sam pač ne moreš in da potrebuješ nekoga, na katerega se lahko opreš, za katerega veš, da te bo ščitil, ti pomagal, ti dajal pravih besed in te vodil. Lahko rečeš: »Pridi, Sveti Duh.«
Marsikdo bi ob tem odmahnil z roko, češ, to so neumnosti. Toda kadarkoli človek postane zelo gotov sam vase, potem se prav kmalu zgodi, da mu stvari zbežijo iz rok. In ko se to zgodi, je razočaran nad sabo in svojimi sposobnostmi. In ga je strah. Ker ve, da »nima šans«. Morda pa je potrebno prav to, da spoznamo: velike reči lahko naredim samo z Bogom, ne sam.
Zato: ko ne veš, kako se odločiti, zakliči: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko te je strah, šepni: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko ti je vsega dovolj in ne vidiš več smisla, vzdihni: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko te bo bolelo srce, zajokaj: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko boš sam, pomisli: »Pridi, Sveti Duh.«
Skratka, ko se boš počutil kot človek, pokliči: »Pridi, Sveti Duh.«
In bo prišel. Zagotovo.
Tako kot je prišel v spovednico vsakič, ko sem ga prosil. In iz nje sem odhajal utrujen, a vesel in zadovoljen. Prepričan sem, da nisem bil edini. Kajti ko človek dela s Svetim Duhom, dela vse novo, vse lepše, vse svetlejše.
In kaj potrebuje naš svet drugega kot to?
Nič čudnega, da je danes toliko obupa, toliko nesmisla, toliko pasivnosti in neodločnosti. Svet je pretežak, da bi mogel v njem preživeti tak, kot sem. Preveč tvegana je odločitev, da bi vstopil vanj.
Naj vseeno vstopim?
Kaj drugega pač ne kaže. Potisnjen si vanj. In ko gledaš kaos, v katerega se sesipa današnji svet, ko ne veš več, kaj bi storil, ker te je groza, da je vse, kar počneš, samo prazno mahanje po zraku, ko spoznaš, da je tvoja beseda, tvoj trud, tvoj zgled samo kaplja v morje proti ponudbam velikih korporacij, takrat lahko storiš troje: lahko si zakrivaš oči in si govoriš, da so to samo slabe sanje, lahko greš vanj podprti z alkoholom ali kako drugo drogo, ki te tako omami, da ne veš, kaj počneš, ali pa se zaveš, da sam pač ne moreš in da potrebuješ nekoga, na katerega se lahko opreš, za katerega veš, da te bo ščitil, ti pomagal, ti dajal pravih besed in te vodil. Lahko rečeš: »Pridi, Sveti Duh.«
Marsikdo bi ob tem odmahnil z roko, češ, to so neumnosti. Toda kadarkoli človek postane zelo gotov sam vase, potem se prav kmalu zgodi, da mu stvari zbežijo iz rok. In ko se to zgodi, je razočaran nad sabo in svojimi sposobnostmi. In ga je strah. Ker ve, da »nima šans«. Morda pa je potrebno prav to, da spoznamo: velike reči lahko naredim samo z Bogom, ne sam.
Zato: ko ne veš, kako se odločiti, zakliči: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko te je strah, šepni: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko ti je vsega dovolj in ne vidiš več smisla, vzdihni: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko te bo bolelo srce, zajokaj: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko boš sam, pomisli: »Pridi, Sveti Duh.«
Skratka, ko se boš počutil kot človek, pokliči: »Pridi, Sveti Duh.«
In bo prišel. Zagotovo.
Tako kot je prišel v spovednico vsakič, ko sem ga prosil. In iz nje sem odhajal utrujen, a vesel in zadovoljen. Prepričan sem, da nisem bil edini. Kajti ko človek dela s Svetim Duhom, dela vse novo, vse lepše, vse svetlejše.
In kaj potrebuje naš svet drugega kot to?
Komentarji
Objavite komentar