Preskoči na glavno vsebino

EUROSONG!

Spet se bližajo moji eurosongovski maniji tako prijetni dnevi. 25., 27. in 29. maj bodo letos dnevi, ki nas bodo popeljali v srce največjega evropskega glasbenega spektakla, ki nikogar ne pusti ravnodušnega: ali ga ljubi ali pa sovraži. 
Pojdimo skupaj na pot proti Oslu. Vsak dan dan vam bom postregel s kratko predstavitvijo letošnjih udeleženk, ki nas bodo poskušale prepričati, da so prav one najbolj primerne za zmago.
Začnimo s prvim polfinalom, 25. maja zvečer, v katerem se bodo za sobotni finale pomerile naslednje skladbe:
01. Moldavija: Sunstroke Project & Olia Tira - Run Away
02. Rusija: Peter Nalitch & Friends - Lost And Forgotten
03. Estonija: Malcolm Lincoln – Siren
04. Slovaška: Kristina Pelakova – Horehronie
05. Finska: Kuunkuiskaajat - Työlki Ellää
06. Latvija: Aisha - What For?
07. Srbija: Milan Stanković - Ovo Je Balkan
08. Bosna & Hercegovina: Vukašin Brajić - Thunder And Lightning
09. Poljska: Marcin Mroziński – Legenda
10. Belgija: Tom Dice - Me And My Guitar
11. Malta: Thea Garrett - My Dream
12. Albanija: Juliana Pasha - It's All About You
13. Grčija: Giorgos Alkaios & Friends – OPA
14. Portugalska: Filipa Azevedo - Há Dias Assim
15. Makedonija: Gjoko Taneski - Jas Ja Imam Silata
16. Belorusija: 3+2 – Butterflies
17. Islandija: Hera Björk - Je Ne Sais Quoi

Drugi polfinale (27. maja):

01. Litva: InCulto - East European Funk
02. Armenija: Eva Rivas - Apricot Stone
03. Izrael: Harel Skaat – Milim
04. Danska: Chanée & N'evergreen - In A Moment Like This
05. Švica: Michael von der Heide - Il Pleut de L'Or
06. Švedska: Anna Bergendahl - This Is My Life
07. Azerbajdžan: Safura - Drip Drop
08. Ukrajina: Alyosha - Sweet People
09. Nizozemska: Sieneke - Ik Ben Verliefd (Sha-la-lie)
10. Romunija: Paula Seling & Ovi - Playing With Fire
11. Slovenija: Ansambel Roka Žlindre & Kalamari - Narodnozabavni Rock
12. Irska: Niamh Kavanagh - It's For You
13. Bolgarija: Miro - Angel Si Ti
14. Ciper: Jon Lilygreen & The Islanders - Life Looks Better In Spring
15. Hrvaška: Feminnem - Lako Je Sve
16. Gruzija: Sofia Nizharadze – Shine
17. Turčija: maNga - We Could Be The Same

Za finale jih bomo v vsakem polfinalu izbrali deset.
V finale (29. maja) so neposredno uvrščene:

Španija: Daniel Diges - Algo Pequeñito
Norveška: Didrik Solli-Tangen - My Heart Is Yours
Velika Britanija: New video Josh - That Sounds Good To Me
Francija: Jessy Matador - Allez, Ola, Ole
Nemčija: Lena – Satellite

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n