Jožef ... Tihi Jožef, ki v celem Svetem pismu ne spregovori niti ene same besede. Jožef, ki govori samo s svojimi dejanji, ne z besedami. In ne samo z dejanji, tudi z delom. Takega zavetnika so si izbrali kristjani iz Idrije. Delavca. Nekoga, ki jim je bil podoben. Menda zato, si predstavljam, da bi imeli nekoga, ki bi dajal zgled njihovemu delu. Nekoga, na katerega bi pogledali, ko bi se jim zdel delavnik pretežak in nesmiseln, nekoga, ki je znal delo imeti rad in ga uporabljati za lastno srečo.
Navsezadnje gre za to pri delu. Ne samo za golo telesno preživetje. Tudi – in morda predvsem – za človekovo srečo. Za zavest izpolnjenosti, ki jo čuti ob tem, ko je koristen, ustvarjalen. Za zadovoljstvo, ki ga preveva ob rezultatih truda. In še za marsikaj več, kar človeku prinaša delo, ki ga opravlja. Izkušnje, vztrajnost, potrpežljivost ...
Ne vem, kakšen odnos do dela gojimo sami. Večkrat nam je bolj v napor (in odpor) kot v veselje. Izogibamo se ga. Do rezultatov bi radi s čim manjšim ali nikakršnim naporom. In to veliko ljudem dandanes uspeva. Zato je to mnogim (v veliki meri mladini) postalo ideal priti do cilja brez dela. In priti do službe, v kateri bo čimmanj dela za čimveč denarja.
A brez dela človek ni to, za kar je bil ustvarjen. Ni ustvarjalec. Ne toči potu in ne prestaja napora, a tudi ne čuti, da je na tem svetu potreben. Človek tako izgublja svojo identiteto in smisel svojega obstoja.
Druga skrajnost je, da delamo preveč. Delamo, pa ne vemo, k čemu naj bi nas to delo sploh pripeljalo. Delamo, ker je pač treba delati. Ker drugače ne gre. A tega dela ne spremlja tišina, temveč nerganje. Nismo zadovoljni. Ker ne delamo z dušo, ampak z bolečino.
Kje je prava pot? Kjer je Jožef, delavec. Tihi Jožef, ki je Jezusa naučil tesarstva in molitve, ki ga je naučil napora in počitka, ki ga je naučil v ustavljanju med delom pomisliti, da je svoboden, da ga delo ne določa in da ga ne pogojuje, temveč da je delo izraz tega, kar je.
Zgled Jožefa, tihega delavca, ki zna delati in ki se zna ustaviti. Da bi njegovo in naše delo – naš vsakdan – postalo pesem duše, vir veselja in mirnega zadovoljstva.
Ne vem, kakšen odnos do dela gojimo sami. Večkrat nam je bolj v napor (in odpor) kot v veselje. Izogibamo se ga. Do rezultatov bi radi s čim manjšim ali nikakršnim naporom. In to veliko ljudem dandanes uspeva. Zato je to mnogim (v veliki meri mladini) postalo ideal priti do cilja brez dela. In priti do službe, v kateri bo čimmanj dela za čimveč denarja.
A brez dela človek ni to, za kar je bil ustvarjen. Ni ustvarjalec. Ne toči potu in ne prestaja napora, a tudi ne čuti, da je na tem svetu potreben. Človek tako izgublja svojo identiteto in smisel svojega obstoja.
Druga skrajnost je, da delamo preveč. Delamo, pa ne vemo, k čemu naj bi nas to delo sploh pripeljalo. Delamo, ker je pač treba delati. Ker drugače ne gre. A tega dela ne spremlja tišina, temveč nerganje. Nismo zadovoljni. Ker ne delamo z dušo, ampak z bolečino.
Kje je prava pot? Kjer je Jožef, delavec. Tihi Jožef, ki je Jezusa naučil tesarstva in molitve, ki ga je naučil napora in počitka, ki ga je naučil v ustavljanju med delom pomisliti, da je svoboden, da ga delo ne določa in da ga ne pogojuje, temveč da je delo izraz tega, kar je.
Zgled Jožefa, tihega delavca, ki zna delati in ki se zna ustaviti. Da bi njegovo in naše delo – naš vsakdan – postalo pesem duše, vir veselja in mirnega zadovoljstva.
Delo me veseli, ker pošteno zaslužen denar je res temelj za občutek svobode.
OdgovoriIzbrišiPa tudi naša celotna škofija ga ima za zavetnika :) Lepa misel. Ovrednotiti delo danes je postalo že kar velik zalogaj - ni lahko. In vendar mora vsakdo izmed nas ustvarjati, da izpolni svoje od Boga dano poslanstvo. Kako lepo je veselje nad uspešno zaključenim delom, v katerega smo vložili del sebe!
OdgovoriIzbriši