Dva brata sta v nas: prvi, ki misli, da si odpuščanja ne zasluži, in drugi, ki misli, da ga ne potrebuje. Pa ni prvi grešnik in drugi svetnik. Kvečjemu obratno.
Mar ne nihamo med tema dvema skrajnostima celo svoje življenje? Kdaj smo v vrhuncu svoje moči, prepričani, da smo najboljši ljudje na svetu. Zakaj? Ker smo takšni, kot ljudje pričakujejo od nas, ker nas hvalijo, ker smo uspešni, ker gre vse tako, kot smo si zamislili. Drugič spet na dnu, poteptani kot prah, prepričani, da ni slabšega človeka od nas. Zakaj? Ker smo tako slabi, da smo v očeh ljudi vredni še manj kot svinje.
Pravzaprav gre v obeh primerih za napako. Ne eno ne drugo nismo mi. Niti razuzdanec, ki v imenu svobode zapravlja to, kar je prejel, niti samooklicani pravičnik, ki žuga s prstom in postavlja sebe za zgled pravovernosti. Oba sinova sta samo pot, težka pot, ki se začne ob grenkem spoznanju samega sebe in ki je namenjena temu, da pelje do edinega cilja: biti oče, oziroma biti tesno ob njem.
Prva, pot mlajšega sina, je na prvi pogled težja, ker vodi skozi ponižanje in trpljenje. A kdor je izkusil življenje, ve, da je to najkrajša pot do zavesti, da je ljubezen nezaslužena in hkrati stvar, brez katere ne moremo preživeti. Kdor ne občuti ljubezni povsem na dnu, ta ne ve, kako dragocena je. Tudi ne ve, kaj ga pravzaprav v trenutkih samote in nesmisla drži pri življenju. In ne ve, da njegovo ljubezen potrebujejo tudi tisti, ki so daleč stran, za zidom samoljubja in zavrnitve.
Zato je pot starejšega sina toliko težja. Pot popolnosti po črki, ki jo želi ubirati, sicer resda prinese varnost in zadoščenje, nikdar pa ne ljubezni. In ne veselja. Kajti ljubezen je nezaslišana: dopustiti mora greh in žalost, kršenje pravil in nasprotovanje, ločitev in sovraštvo – vse to za ceno veselja. Ljubezen mora zapustiti varnost in zavetje doma in tvegati, veliko tvegati: tudi ugled, tudi samoto, tudi poraz. To pa na poti starejšega sina pomeni pozabiti na tekmovalnost in sebičnost, pozabiti na ustaljene tirnice mojih predstav o tem, kako mora kaj biti. Dopustiti drugačnost in jo sprejeti. Tudi drugačnost poti, ki jo hodim.
Dve človeški poti do ene same podobe: podobe Očeta. Podobe Boga, ki me čaka, da se jaz v njegovih dveh sinovih premaknem z mrtve točke. Da naredim korak in da potem steče do mene, me objame in poljubi.
Podoba, ki je najlepša na svetu. Podoba Očeta, ki se ne ustraši ničesar, ne bolečine ne poraza ne ločitve ne zavrnitve. Očeta, ki vse prenese, ki vse premaga, celo to, da nekdo morda nikdar ne bo razumel in ne cenil njegove ljubezni. Očeta, ki ga je lahko strah samo nečesa: da bi bolečina izginila. Kajti brez nje ni sočutja, ne usmiljenja, ne ljubezni.
Pravzaprav gre v obeh primerih za napako. Ne eno ne drugo nismo mi. Niti razuzdanec, ki v imenu svobode zapravlja to, kar je prejel, niti samooklicani pravičnik, ki žuga s prstom in postavlja sebe za zgled pravovernosti. Oba sinova sta samo pot, težka pot, ki se začne ob grenkem spoznanju samega sebe in ki je namenjena temu, da pelje do edinega cilja: biti oče, oziroma biti tesno ob njem.
Prva, pot mlajšega sina, je na prvi pogled težja, ker vodi skozi ponižanje in trpljenje. A kdor je izkusil življenje, ve, da je to najkrajša pot do zavesti, da je ljubezen nezaslužena in hkrati stvar, brez katere ne moremo preživeti. Kdor ne občuti ljubezni povsem na dnu, ta ne ve, kako dragocena je. Tudi ne ve, kaj ga pravzaprav v trenutkih samote in nesmisla drži pri življenju. In ne ve, da njegovo ljubezen potrebujejo tudi tisti, ki so daleč stran, za zidom samoljubja in zavrnitve.
Zato je pot starejšega sina toliko težja. Pot popolnosti po črki, ki jo želi ubirati, sicer resda prinese varnost in zadoščenje, nikdar pa ne ljubezni. In ne veselja. Kajti ljubezen je nezaslišana: dopustiti mora greh in žalost, kršenje pravil in nasprotovanje, ločitev in sovraštvo – vse to za ceno veselja. Ljubezen mora zapustiti varnost in zavetje doma in tvegati, veliko tvegati: tudi ugled, tudi samoto, tudi poraz. To pa na poti starejšega sina pomeni pozabiti na tekmovalnost in sebičnost, pozabiti na ustaljene tirnice mojih predstav o tem, kako mora kaj biti. Dopustiti drugačnost in jo sprejeti. Tudi drugačnost poti, ki jo hodim.
Dve človeški poti do ene same podobe: podobe Očeta. Podobe Boga, ki me čaka, da se jaz v njegovih dveh sinovih premaknem z mrtve točke. Da naredim korak in da potem steče do mene, me objame in poljubi.
Podoba, ki je najlepša na svetu. Podoba Očeta, ki se ne ustraši ničesar, ne bolečine ne poraza ne ločitve ne zavrnitve. Očeta, ki vse prenese, ki vse premaga, celo to, da nekdo morda nikdar ne bo razumel in ne cenil njegove ljubezni. Očeta, ki ga je lahko strah samo nečesa: da bi bolečina izginila. Kajti brez nje ni sočutja, ne usmiljenja, ne ljubezni.
Jao, kake povezave! A veš, da je to ena izmed mojih najljubših slik? Ti moram povedati, da bom pisala celo diplomo o njej. Nedvomno me ob njej fascinira tudi svetopisemska zgodba. Poleg tega me je k temu spodbudila tudi knjiga, ki mi jo je podarila Rozi. Verjetno poznaš. Henri. J. M. Nouwen. Platno ljubezni.
OdgovoriIzbrišiHvala za tvoje razmišljanje!
Lep povzetek treh bistvenih likov, podob, ki nas zaznamujejo. Diplomo je napisal že diakon Goran Merica, soboški novomašnik, se pa zagotovo da še razširiti. Morda smo zaradi ne najbolj posrečenega naslova preveč skoncentrirani na enem sinu, ne pa tudi na drugem bratu in očetu. Tretja figura je danes sploh zelo pomembna, ker je zvodenela, razvrednotena. Tudi pri duhovnikih - duhovno očetovstvo.
OdgovoriIzbrišiZelo svetlo razmišljanje. Ravno preko tega evangelija lahko razumemo, da nikoli ni prepozno, da poiščemo pot ljubezni.
OdgovoriIzbriši