Preskoči na glavno vsebino

»Želim postati najdebelejša ženska na svetu«

42- letna mati Donna Simpson si je zadala cilj, da v naslednjih dveh letih postane najdebeljša ženska na svetu. Danes tehta še "skromnih" 273 kilogramov, njen cilj pa je doseči težo 450 kilogramov.


Donna Simpson, mati iz ameriškega mesta New Jersey, že danes tehta polnih 273 kilogramov, njen namen pa je svojo težko kar podvojiti in tako postati najdebelejša ženska na svetu. 42-letna Donna želi svoj cilj doseči v naslednjih dveh letih, ko naj bi tehtala neverjetnih 450 kilogramov.


Sama zatrjuje, da je kljub odvečnim kilogramom povsem zdrava, za nakupovalne potrebe pa se je že prisiljena usesti na manjši motor. "Moja najljubša hrana je suši, vendar lahko sama pojem kar 70 velikih kosov. Rada imam tudi torte in vse sladke stvari, zlasti krofe" pojasnuje Donna.


Njena oblačila so XXXXXXXL številke, poje ogromno količino hitre hrane in se skuša premikati le v nujnih primerih. "Vem, da bom težko dosegla svoj cilj, saj zaradi tekanja za svojo hčero neprestano izgubljam kilograme," je Donna malce podvomila v svoj cilj. Že sedaj ima v lasti Guinnessov rekord kot najdebeljša mati, saj je ob rojstvu svoje hčerke leta 2007 tehtala 241 kilogramov. Ob tveganem porodu hčere Jacqueline je potrebovala pomoč kar 30. medicinskih sester.


Pri nameri jo podpira tudi njen partner Philippe. Da bi dosegla zastavljeno težo, mora dnevno zaužiti vsaj 12.000 kalorij, za primerjavo - priporočena dnevna vrednost za ženske znaša približno 2000 kalorij.


(vir: www.delo.si)


***
Cena slave je neizmerna. Če že ne morem biti v čem najboljši, sem lahko v čem najslabši. Da le pridem do slave, da bi me le poznali, da bi se le govorilo o meni, pa četudi slabo in grdo, pa čeprav se bi mi vsi smejali ... Da ni tako? Kdo ne pozna Damjana Murka? Kdo ne LaToye ali Arturja Šterna?

Zdi se, da smo postali gladiatorji v svojem lastnem Koloseju. Zavestno se razgaljamo, mečemo se zverem, naj nas raztrgajo in nas kot hijene raznesejo naokrog. Kaj imamo od tega? Verjetno samo zavest, da nas je vendar nekdo slišal. Da vendarle nismo sami. Da nas je vendarle kdo opazil in nismo nepomembni ničeti, ujeti v sivi tekoči trak vsakdanjika. Pogrešamo nekoga, ki bi mu razkrili naše rane, naša najgloblja brezna, kamor še nikoli ni stopila noga. Menda je to cena naraščajoče individualizacije, neizogibna in vse večja samota. Menda nas ta sili, da si razgaljamo prsi in iz njih mečemo bisere v blato.

Samota, strašna samota današnjega človeka. Samota, ki jo želi pretrgati gon po preživetju, tako močan, da začne zajedati sam vase. V želji, da bi notranje preživeli, se začnemo istočasno uničevati, se prodajati. Za kaj že? Da bi našli ljubezen? Da, čeprav ne vemo, da to iščemo in da bi bilo že dovolj ugledati majhno marjetico sredi širnega travnika. Malenkosti, da, na te smo pozabili.

Komentarji

  1. Hvala za to razmišljanje. Žal se bojim, da bo takih razmišljajočih ob tem 'Delovem' članku zelo malo... Se kar sklada z mojo objavo prejšnjega tedna o slavi in denarju, ki ljudi ženejo v resničnostne šove.

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam s tvojim razmišljanjem, Marko!
    Kakšen cilj je to: postati najdebelejša ženska???
    Če popravimo: Biti vpisana 2x v knjigo rekordov in povrhu še gora novic in medijev, ki skakajo okoli mene.
    Kako lahko trdi da je povsem zdrava, če še v trgovino ne more normalno!

    No, res je, na malenkosti (tiste ki nam resnično prinašajo srečo) smo pozabili. Oz. na to nas spomnijo take novice =)

    Žalostno...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej