To ste lahko tudi vi

Umolkniti, opazovati, odločiti se. Skozi vse to je peljal naš advent. Tri postaje, ki naj bi nas od teme sveta pripeljale do luči – če naj »luč« poimenujemo tisto sveto, ki nam ga je iz prsi iztrgal življenjski ritem in sistem, ki golta naše vrednote, naše dragocenosti in nam v zameno podtika ceneni kič.

Velikokrat sem govoril o temi. Ne zato, ker bi vam hotel ugasniti pogum, ampak zato, da bi postali občutljivi na temo. Da bi potemtakem znali ugledati, kaj je LUČ.
Luči namreč ni lahko najti. Pravzaprav je sploh ne moremo najti. Sama mora priti do nas. Naša naloga pa je, da jo med veliko drugimi, mogočnejšimi »lučmi« opazimo, da pred njo umolknemo in potihnemo vse druge glasove, da jo sprejmemo – da ji pustimo priti.

Saj se boste smejali. Rekli boste: Kdo si ne želi nečesa tako lepega, kot je božič? Kdo si ne želi iti domov z lažjim srcem? Kdo si ne želi rešitve? Marsikdo. Vsak, ki misli, da mu nič ne manjka. Vsak, ki misli, da ne potrebuje rešitve. Vsak, ki misli, da je luč, ki jo je našel, samo njegova.

Takemu bo plamen hitro ugasnil. Če ga ne bo ugasnil sam, mu ga bo ugasnilo razočaranje.
Rešitev, da ohranimo svoj plamen, je samo v tem, da ga damo naprej. Da ga prižgemo še komu. Rešitev naših vrednot, našega krščanstva, našega življenja je v srečanju.

Tako lepo je videti Marijo, ki teče navkreber, ki hoče dati svojo luč, svojo odločitev naprej. Ki hoče ponesti veselje, da je našla svojo luč in da jo ima, še komu. Sicer bi jo izgubila.
Se vam zdi, da vi nimate luči? Nikakor. Tudi vam je bila podarjena luč. Vas so obsijale ljubezen, dobrota, veselje, mir. Vi ste jo srečali in jo spoznali. In jo prejeli. In komur je bila podarjena luč, jo mora širiti naprej. Mora jo dati. Mora jo deliti.

Zato, da vedno bolj sam postaja luč. Da vedno bolj postaja tisto, kar je sam čakal in si želel.
Velika skrivnost je to, kako je Bog prišel na svet. Nekaj pa vemo: da je na njem ostal po ljudeh, ki so videli, slišali, sprejeli luč. Ki so luč postali. In to ste lahko tudi vi.