Preskoči na glavno vsebino

Nove tehnologije, novi odnosi

Razmislek o spletu in našem mestu v njem, navezujoč se na papeževo poslanico za 43. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja

Če vemo, da je spletno omrežje za navezovanje stikov (prijateljstev) Facebook februarja letos zabeležilo 275 milijonov obiskovalcev, in če vemo, da je po podatkih SURS v slovenski populaciji 58 % rednih uporabnikov interneta oziroma 992,215 prebivalcev, potem ni treba, da smo posebno bistri, da ugotovimo, kako velik potencial se skriva v spletu. Še posebno, ker je bolj kot drugi mediji blizu mladini. Po ocenah RIS (centra za raziskavo uporabe interneta v Sloveniji) je namreč 100% starih od 10-15 let že uporabilo internet in ga uporabljajo vsaj mesečno.

Dejstva govorijo. Človeštvo je storilo velik korak v nove načine spodbujanja »povezanosti, komunikacije ter razumevanja med posamezniki in skupnostmi« ter za »komuniciranje s prijatelji, za vzpostavljanje novih poznanstev, za ustvarjanje skupnosti in socialnih mrež, za iskanje informacij in novic ter za izmenjavo idej in mnenj,« kot pravi papež v svoji poslanici. Velike koristi, velike možnosti. Nič čudnega, »saj odgovarjajo na osnovno človeško potrebo po komuniciranju in medsebojnem sporazumevanju.« Splet je postal vozlišče odnosov, ki se dopolnjujejo na vedno več ravneh: sprva besedno, potem pa vedno bolj tudi avdio-vizualno, kar je povečalo verodostojnost tem odnosom, hkrati pa nas je to privedlo pred nevarnost, da se s temi odnosi zadovoljimo, češ da lahko popolnoma nadomestijo »klasične« odnose »iz obraza v obraz« (t.i. face-to-face).

Da to drži, pove komunikacija, ki je veliko bolj počasna kot stvarna komunikacija v srečanjih. Opravljena je bila preiskava o odnosih med profesorji in študenti, ki je pokazala, da so študenti v primerjavi s klasičnim študijem v virtualnem okolju občutno več komunicirali – tako z učitelji (100%) kot tudi z drugimi študenti (75%). Več časa za odgovor nam daje možnost večjega razmisleka in izogib neželenim hitrim reakcijam (jeza, verbalno nasilje ...), hkrati pa lahko poveča preračunljivost in zlorabo v odnosih. Stara modrost, da papir prenese vse, velja tudi za ekran.

Zato: »ko razmišljamo o pomembnosti novih tehnologij, je pomembno, da se osredotočimo ne samo na njihovo nedvomno zmožnost vzpostavljanja in ohranjanja stikov med ljudmi, ampak tudi na kakovost vsebin, ki jo posredujejo. /.../ Da bi bila taka srečanja osrečujoča, so potrebni poštenost, primerno izražanje ter pozorno in spoštljivo poslušanje. Da bi dialog uresničil svoje možnosti za spodbujanje rasti v razumevanju in strpnosti, mora biti utemeljen v pristnem obojestranskem iskanju resnice

Toda kako to zagotoviti? Predvsem tako, da v spletnih odnosih ostanemo takšni, kakršni smo oz. bi morali biti, da smo v »realnem« svetu enaki kot v »virtualnem«; da na njem poskušamo graditi enake vrednote kot v vsakdanu (ali obratno, če se bolje znajdemo na spletu).

(se nadaljuje)

Komentarji

  1. Banalno a vendar ... brez besed

    Mihael

    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi sam opažam pri sebi, da virtualno in po GSM več komuniciram, kot pa na štriri oči.
    O Bog, še klsičnega pisma na roko pisanega bi pozabil.
    Gledam stara zarjavela pisma, ki jih je pisal stari oče (Nono). Kako lepa pisava, da me še sedaj očara ?
    Kam nas pelje ta virtualni svet ?
    V globalizacijo in osamo.
    Izgubljamo stik s Presežnim ? Virtualno še verujemo počasi. žal.

    OdgovoriIzbriši
  3. jest tud komuniciram bi rad še bulj sm nimam skom pošjede

    mihael al kr miha

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.