Preskoči na glavno vsebino

Kaj naj s tem krščanstvom?


Vas je kdo že kdaj vprašal, zakaj je dobro biti kristjan? Kakšne koristi imaš od tega? Če še niste odgovorili na to vprašanje, si odgovorite danes. Verjetno bo treba veliko domišljije, da bi odkrili kaj zares koristnega, vsaj kar zadeva denarnico ali kariero ali pomembnost.

Nekatere ljudi to navdaja z malodušjem. Mar je krščanstvo zato, da me navdaja z občutkom manjvrednosti? Zato ga izkoristijo. Uporabijo, kar potrebujejo za svoj preboj, in si ustvarijo kariero, poskušajo nekaj postati, tudi kot kristjani, poskušajo pretvoriti tudi to, kar ni od sveta, v nekaj koristnega, uspešnega. Tudi znotraj Cerkve, tudi s pretvezo krščanskega nauka in delovanja »bonum commune«. To jim reši malodušje. Imajo občutek, da so uspešni. A pozabili so biti prav to, kar v osnovi pomeni biti kristjan: biti nekdo, ki ni od sveta, ki ga svet ne mara; ki ga svet ne prenese. Ki zato v svetu ni in ne more biti uspešen.

Iz enega samega razloga: zaradi tistega, kar kristjanu daje veselje in zadoščenje biti kristjan, plavati proti toku, biti trn v peti in vsakomur v napoto. Njegova nagrada in razlog je resnica. Posvečenost z resnico. Edino resnico, ki je res pomembna: resnico o Bogu in človeku in o tem, kar je med njima. Pot, ki jo je prehodil Jezus Kristus, Bog in človek.

Naj bi bilo to – biti kristjan: hoditi po točno tej poti, vključujoč vse padce in nevšečnosti, kričati resnico s svojim življenjem in z njo vred poslušati nasprotovanja. (kar tudi spada k resnici – da se resnica potrdi). Zakaj vse to? Samo zaradi principa? Ne. Samo zato, ker je to rekel Jezus. Tudi zato. Ampak zakaj? Ker pomeni biti v resnici – biti eno, biti svoboden, čeprav zavezan, biti srečen, čeprav zavržen, biti ljubljen, čeprav se zdi, da te nihče ne ljubi. Saj ne delaš za priljubljenost, ampak za resnico.
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)25. 5. 09, 08:21

    Dobro povedano. Meni so deloma hodile podobne misli po glavi, zadnji odstavek pa da neko zanimivo smer razmišljanja, za kar se zahvaljujem. Stremimo torej k tej večni resnici.

    OdgovoriIzbriši
  2. Lojze Potočnik25. 5. 09, 20:48

    To me kar pogosto vprašajo ljudje v Žireh, Idriji in tudi na podeželju. Žal tudi na podeželje vdira ta medijska miselnost. Na poti krščanstva so padci in nevšečnosti kot v zakonu. Na to me opozorijo zakonski pari (oba, mož in žena), ki so že po 30 ali več let skupaj. Pridejo otroci, bolezni, skoki čez plot. Vse to prenesti, tudi če ti nasprotujejo, vztrajati, čeprav misliš, da te nihče ne ljubi, vendar gre za resnico Jezusa, ki se je žrtvoval za nas. Lepo si napisal Marko.

    OdgovoriIzbriši
  3. Aljoša26. 5. 09, 20:16

    "... in resnica vas bo osvobodila". Ne? Resnica in svoboda sta povezani. Mislim, da dosežeta vrh v ljubezni, ki daje srečo. Torej recept se zdi na prvi pogled preprost.

    Ma osebno mislim, da ni vse tako enostavno!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več