Stara lajna

»Ljubi Boga ... ljubi bližnjega ...« Besede, ki jih čivkajo že vrabci na strehah, kajne? Čutimo se, kot da bi morali Jezusu reči: »Daj, povej kaj novega. To že vse vemo, to smo že milijonkrat slišali. Saj se z vsakim stavkom ponavljaš kot stara lajna.«

Tolikokrat slišane blage melodije so se naša ušesa tako navadila, da ne reagiramo več nanjo. Nekaj nam zveni v ušesih, lepo je, a ne slišimo več ali pa smo se je najedli in jo imamo že dovolj. Kot stare popevke smo se je naveličali.

Tako smo postali neobčutljivi za to besedo. Ker ne slišimo nič novega, ker je vsakikrat povedano isto. Verjetno je enako čutil učitelj postave, ki je pričakoval isti odgovor, kot ga je slišal že tolikokrat iz ust svojih učiteljev. Dobil pa je nekaj drugega, kar ga je malce presunilo. To namreč ni običajna lajna. Ta ima namreč vsakič isto besedilo, a vsakič drugo melodijo, drugega pevca.

Bolj kot sam odgovor na provokacijo (ki ga je Jezus potegnil kar iz Svetega pisma, ki ga je tudi učitelj postave obvladal) je izpraševalca zmedlo to, kar je Jezus povedal povsem na koncu: »Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,40). Ah, da, kruto dejstvo. Naenkrat so vse besede – celo vsa postava in preroki – puhlica, če nimajo temelja na dejanju. Ker je brez njega vse ena sama laž, neživljenjsko pravilo.

Če smo oprtani s tem, kar je Jezus naložil temu učitelju, potem tolikokrat slišana pesem dobi drugačen sijaj. In če človek dobro prisluhne, jo sliši vsakič drugače. Kdaj v sinu, ki te prosi za pomoč pri nalogi, kdaj pri ženi, ki potrebuje nekoga, da jo razume. Kdaj pri tem, da posodiš svoje roke pisanju, kdaj kopánju. Kdaj, ko te prosijo za zobotrebec, kdaj za ledvico. Pa naj še kdo reče, da je to zlajnan stavek, zlajnana melodija. Če imaš odprta ušesa, se lepo sliši, kako te vsakič prosi drugih stvari, vsakič lažjih včasih težjih, vedno pa takih, ki zahtevajo od tebe popolnoma vsega – saj je treba za eno samo dejanje preplezati samega sebe. To pa je zajeten vrh s strmimi stenami in pobočji.