Preskoči na glavno vsebino

Stara lajna

»Ljubi Boga ... ljubi bližnjega ...« Besede, ki jih čivkajo že vrabci na strehah, kajne? Čutimo se, kot da bi morali Jezusu reči: »Daj, povej kaj novega. To že vse vemo, to smo že milijonkrat slišali. Saj se z vsakim stavkom ponavljaš kot stara lajna.«

Tolikokrat slišane blage melodije so se naša ušesa tako navadila, da ne reagiramo več nanjo. Nekaj nam zveni v ušesih, lepo je, a ne slišimo več ali pa smo se je najedli in jo imamo že dovolj. Kot stare popevke smo se je naveličali.

Tako smo postali neobčutljivi za to besedo. Ker ne slišimo nič novega, ker je vsakikrat povedano isto. Verjetno je enako čutil učitelj postave, ki je pričakoval isti odgovor, kot ga je slišal že tolikokrat iz ust svojih učiteljev. Dobil pa je nekaj drugega, kar ga je malce presunilo. To namreč ni običajna lajna. Ta ima namreč vsakič isto besedilo, a vsakič drugo melodijo, drugega pevca.

Bolj kot sam odgovor na provokacijo (ki ga je Jezus potegnil kar iz Svetega pisma, ki ga je tudi učitelj postave obvladal) je izpraševalca zmedlo to, kar je Jezus povedal povsem na koncu: »Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,40). Ah, da, kruto dejstvo. Naenkrat so vse besede – celo vsa postava in preroki – puhlica, če nimajo temelja na dejanju. Ker je brez njega vse ena sama laž, neživljenjsko pravilo.

Če smo oprtani s tem, kar je Jezus naložil temu učitelju, potem tolikokrat slišana pesem dobi drugačen sijaj. In če človek dobro prisluhne, jo sliši vsakič drugače. Kdaj v sinu, ki te prosi za pomoč pri nalogi, kdaj pri ženi, ki potrebuje nekoga, da jo razume. Kdaj pri tem, da posodiš svoje roke pisanju, kdaj kopánju. Kdaj, ko te prosijo za zobotrebec, kdaj za ledvico. Pa naj še kdo reče, da je to zlajnan stavek, zlajnana melodija. Če imaš odprta ušesa, se lepo sliši, kako te vsakič prosi drugih stvari, vsakič lažjih včasih težjih, vedno pa takih, ki zahtevajo od tebe popolnoma vsega – saj je treba za eno samo dejanje preplezati samega sebe. To pa je zajeten vrh s strmimi stenami in pobočji.

Komentarji

  1. Radi veliko govorimo, a malo naredimo. Zanimive so bile tudi besede nekega moža, ki je rekel, da pri mizi sicer veš, da boš dobil zrezek, ga boš tudi pojedel, toda, če ga želiš pojesti z užitkom, je važno, kako je ta zrezek pripravljen. Ali ima v sebi naš trud, ljubezen, srce, ali je le na hitro pripravljen? Stara lajna, siv vsakdan, če nima vsebine, ki človeka nagovarja, če za besedami ne stojijo dejanja.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j