Preskoči na glavno vsebino

1929


Povsem spontano se je začela moja mala anketica na teh straneh, ki je pridobila 19 glasov. Predvsem zaradi tarnanja nekaterih ljudi okoli mene, da NAM gre danes res tako slabo, da sploh ni res. Nisem se strinjal. Podal sem par opažanj: nikdar prej nismo toliko potovali po vsem svetu, nikdar nismo imeli takih avtomobilov, nikdar se ni toliko in tako mogočno gradilo ... Nam gre res tako slabo?

Potem se je zgodila repriza črnega petka iz leta 1929 in naenkrat se je zamajalo vse to, kar sem mu navrgel kot argument. Naenkrat se je vprašanje postavilo v malce drugačno luč. Kje je temelj mojega počutja, ravnanja, skratka življenja, da lahko rečem, da je moje življenje boljše ali slabše, enako ali ... drugačno?

Nad rezultatom sem presenečen. Najprej odgovora "drugačno" sploh nisem uvrščal na listo odgovorov. Potem se je pojavilo kot rešitev v sili. In glej - po njem je posegla kar večina, 14 glasovalcev. V čem je življenje drugačno, da ga ne moremo definirati ne kot boljšega, niti ne kot slabšega? Verjetno v tem, da ne moremo reči ne enega ne drugega, ker sedaj gledamo z drugačno perspektivo kot pred 3 leti. Res, naše življenje je drugačno, tako zelo drugačno, da nas je zmedlo in ne vemo, ali je boljše ali slabše.

Tej zmedi je prišla prav neke vrste sprostitev v tej borzni krizi, ki straši ves svet in ga postavlja v dodatno negotovost: si bomo mogli jutri še privoščiti, kar si danes? Drugi, revnejši: kje bom pa jutri vzel kaj za pod zob? Tisti z mizernimi plačami: bom lahko jutri še delal ali bo vse propadlo? Kaj bi bila streznitev? Morda se sliši kruto, a ta kriza postavlja vrednote zahoda pod ogromen vprašaj. In to je dobra stvar te krize. Naenkrat se moramo tudi mi vprašati, ali je naše življenje in naša sreča zgrajena na stvari, ki lahko čez noč izpuhti, kakor da je nikoli ni bilo. Oh, da, človek se mora strezniti, da je nesmiselno tratiti moči za tisto, kar danes še je, jutri pa lahko pristane v smeteh, na gnoju ali pa ... v zgodovinskih knjigah.

Meni se vse bolj dozdeva, da je za vse kriva virtualnost denarja: ker smo imeli nekaj, česar sploh nimamo, ker ne obstaja. Mi kreteni pa zapravljamo čas za nekaj, česar sploh ni. Jejhata, doma te čaka toliko resničnih oseb, ki si jim vse na svetu in ki jim boš vse na svetu tudi takrat, ko boš že prah in nič. Če imaš na izbiro, izberi drugačen čas: čas v resnični resničnosti. Zunaj je že lepo listje ...

Komentarji

  1. Rdečkasto listje jesenskih barv v tem (post)modernem svetu vsekakor ni tako mikavno kot zeleno listje ameriških trgov. Dokaz je očiten.

    Res je, morda jutri ne bomo imeli več ničesar... a ostanejo tiste tri stvari in samo eno bo tudi ostala za vedno!

    OdgovoriIzbriši
  2. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tudi sama sem med temi 73-imi procenti. Že po prebranih prvih dveh možnih odgovorih sem si rekla "Ne, enostavno ... DRUGAČNO je." ... Ne vem niti kako bi to definirala.
    Ne bi pa nikakor mogla reči zase, da je enako ... saj se vse spreminja, ljudje rastemo, (se) spoznavamo, (na) določene stvari gledamo drugače ... Ta -enako- se sliši, kot bi nekdo odgovoril namesto nekoga drugega ... kot bi 'manjkala' subjektivnost.

    Hotela sem samo še pohvalit zaključek tega posta in zaželet vse dobro!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj