Preskoči na glavno vsebino

Živjo, ohcet!

Veselje, ki te prevzema, ko držiš v roki poročno vabilo, je res pristno veselje. Ne veseliš se gostije, veseliš se sreče drugega. Zato je to veselje tako zelo dragoceno in potrebno. Ker je tako hranljivo za vse.

A ne gre zmeraj tako gladko. Prilika, ki jo slišimo tokrat, pokaže na čudaštvo, ki ga uganjamo: povabljeni NISO HOTELI priti. Celo danes, ko imamo vsega v izobilju in nam ne manjka gostij, radi skočimo na svatbo. Zakaj bi jo torej kdo zavrnil? Pri kraljevih povabljencih gre verjetno za nekaj drugega. Gotovo za to, da bi jim bilo na svatbi neprijetno.

Njegova svatba namreč ni namenjena popivanju in veseljačenju, razuzdanosti in popuščanju vsakdanjih zavor. Njegova svatba je veselje, ki ga marsikdo ne mara več: to pa je veselje nad drugim in zaradi drugega. Povabljeni niso marali priti ne zato, ker ne marajo svatb, tudi ne zato, ker se niso čutili vredni, ampak ker so vedeli, da tam ne bodo v ospredju – in ker se niso znali veseliti z drugimi. Zato so hoteli ostati tam, kjer so prvi in najboljši, kjer se je še naprej izkazovala njihova moč in oblast: eden je šel »na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili« (Mt 22,5b-6).

Tako pač gre: če z drugim nimamo veselja, ga moramo izkazovati nad stvarmi, pri katerih se naše veselje spremeni v zavidanja vreden uspeh – na svoji njivi lahko uživamo nad pridelki, kakršnih nima cela dolina, pri kupčiji sklenemo posel stoletja, nad ljudmi lahko pokažemo svojo mogočnost. Tega ni, če veselje vlagamo v drugega, Boga ali človeka. Je samo neko zadoščenje. Ampak – naj človek živi od zadoščenja?

Ne more, kajne? Nekaj mora dati v usta, mora imeti kraj, kjer se pogreje, mora imeti nekaj pod palcem, da ni treba gledati na vsak grižljaj. Potem pa se zgodi borzni zlom. V nekaj urah ni več tistega, kar je bilo: ni več ur, ki smo jih vlagali v premoženje, premoženje ni vredno nič več in vseh pozabljenih prijateljstev in svatb, ki smo jih žrtvovali zanj, tudi ni več. Ničesar več. Samo človek, sam in pozabljen, ker je investiral napačno: v stvari namesto v ljudi.

No, pa saj imamo še kaj premoženja: vsak dan dobimo 24 ur. Za kaj jih bomo porabili, v kaj jih bomo investirali, je še vedno naša odločitev. Ves ta pomp okrog borz pa je jasno opozorilo, kam je vredno vlagati. Da ne bomo na koncu ostali v strgani obleki, pa še sami, brez svatbe, na katero so uspeli priti tudi revnejši od mene. Revnejši? Pha, odvisno s katere perspektive gledamo. Reven je namreč tisti, ki ga vržejo v najglobljo temo. Kajti pekel je biti brez nekoga, ki ga ljubiš.
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni12. 10. 08, 16:53

    Ja, ljudje se premalo zavedamo kakšna dragocenost nam je dana vsak dan ... ČAS! Prav danes sem o tem razmišljala. Po eni uri 'bluzenja' sem vzela psička in šla ven ... tako lep dan (dela prost dan!), a srečala sem zelo malo ljudi ... škoda ... a upam, da so bili skupaj s svojimi dragimi, pa čeprav (spet) pred televizorjem.

    Upam, da bom počasi začela bolj(e) izkorisščati dan čas. Saj v enem dnevu ni videti veliko tega 'neizrabljenega' časa ... a, ko pomisliš, da teden ima sedem dni, mesec trideset, leto ... uff ... me kar stisne!
    Hvaležna pa sem, da znam ceniti to drugo dragocenost - LJUDI! Ogromno mi pomenijo vsi dobri (in malo manj dobri) ljudje okoli mene ... ogromno mi pomeni, da ljubim, da sem ljubljena ... in da začutim prijeten, topel občutek v prsih, ob sreči sočloveka.

    Anita, GO

    OdgovoriIzbriši
  2. Aljoša17. 10. 08, 21:18

    Svatbe so zelo zanimivi dogodki. Zaradi svatov. Eni pridejo, da se veselijo s slavljenci, drugi pa da se pokažejo pred drugimi in uveljavijo v družbi.

    Ja, pristno veselje pomeni notranje hrepenenje z najboljšimi željami za slavljence. In vsak dan smo vabljeni na mnogo svatb: srečanje s prijatelji, klic mame, kava s sošolci, nepričakovana usluga ... Sprejmemo povabilo?

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več