Preskoči na glavno vsebino

Stražarnica

Da bi razumeli preroka Ezekijela, bo treba stopiti vsaj par desetletij nazaj, do tistih pogumnih mladeničev, ki so državi služili tudi z neskončnim bedenjem na straži. Da, prvih par ur je lepo in ponosno biti stražar, v čast ti je, da služiš domovini. A kmalu to postane tako težko kot vzdrževanje vek pri budnosti. Da, to je bolj odgovorna služba, kot si človek, ki stoji na straži, predstavlja. On je samo tam, ker uboga. V resnici je na njegovih plečih življenje vseh njegovih kompanjonov.

Kakšno odgovornost nosimo že samo s tem, da smo, kjer smo. To je utrudljiva služba, življenje, ki ne pusti pod naključjem niti najmanjšega slučaja. Ki ne pusti niti za trenutek zatisniti vek. Da, odgovornost nosiš za vsakogar, ki je pod tvojim okriljem, t.j. vsakogar, ki si ga kdaj srečal in z njim podelil kak trenutek svojega življenja. Aha, vsako srečanje ti je odgovornost. Vsako srečanje je iskanje resnice. Zato ta pomembna straža.

O tej straži ni potrebno izgubljati besed, ker je vsakemu že samoumevno dana. A gorje, če na njej zaspimo! Če ne opravimo svoje dolžnosti, dolžnosti odgovornosti za svojega bližnjega. Sobivanje ni uspavanka, tudi ni pravljica, ampak nenehna čuječnost in skrb, prirezovanje in trebljenje, pokrivanje pred točo in krpanje ran.

In zakaj ves ta napor? Zakaj bi človek sprejel to težko odgovornost? Ker je v sobivanju še nekaj veliko več: ne samo garancija, da bi si počasi izoblikovali podobo o sebi in o pravilnosti svojih poti, ampak da je v sobivanju (ne pasivnem, ampak aktivnem) celo Božja prisotnost. Sobivanje namreč nazadnje svoj vrhunec doseže v tem, da sta brata tako dopolnjujoča se, da so celo želje, prošnje in zahvale v njima enake.

In zakaj bi bila ta »dopolnjujočnost« tako zelo dobra? Ta odgovor bom prepustil vam. Menim pa, da je zelo blizu tistemu razmišljanju, ki zaposljuje osamljenega stražarja v stražni hišici ...
Oznake:

Komentarji

  1. Aljoša7. 9. 08, 20:52

    Stražo in veliko budnost zahteva skoraj vsak trenutek v življenju. Pogosto se smejemo članom Marijinega dela, ko pravijo, da moramo živeti sedanji trenutek. Vendar je to opomin, da smo budni in pozorni vedno.

    Primer je, ko vozimo. Takrat smo odgovorni zase, za tiste ki se vozijo z nami in za ostale v prometu. Prav tako na številnih drugih položajih ali službah.

    Odgovornost ni zanemarljiva.

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)9. 9. 08, 17:55

    Ponavadi se straži samo dragocenosti oz. pomembne ljudi, torej... Pomeni, da je vsak izmed nas pomemben. Tudi za to se smejemo Marijinemu delu (ker tudi v tebi je Jezus), vendar je prav to tisto, zaradi česar smo odgovorni za sebe in svojega bližnjega. Pa da smo narejeni po Božji podobi tudi ne pozabimo!

    Za spanje bo že še čas, vsaj v smislu članka, za zdaj pa smo poklicani k budnosti.

    Čudovito razmišljanje, kot vedno ;)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več