Preskoči na glavno vsebino

Podalpska grenčica

Težak greh mi leži na duši. Greh, za katerega se mi bodo ljudje v Novi Gorici smejali. Tudi vi se mi boste smejali. Meni pa se zdi, da se je skozi zadnja vrata prerinil v prve vrste naše kulture. Od mladega do starega vse – skupaj z mano – ploska privlačnosti.

To ni iztočnica »estetiki grdega«, ki se je razbohotila v sodobnem »kulturnem« ustvarjanju, ker to ne želi biti. Rad imam lepo in tudi vi bi ga morali imeti radi, če je vse v redu z vami. A »lepo« in »privlačno« nista brat in sestra. Morda bratranca v šestem kolenu, ki se ne marata preveč – in se zato nič kaj ne »žlahtata«. Pravijo, da od takrat, ko je privlačnost ubila resnico.

Kako se je to zgodilo, pravzaprav nihče ne ve. Verjetno je bila resnica preveč grenka, da bi jo še kdo pil. V navalu človekove revolucije ugodja smo začeli piti samo privlačne, sladke, atraktivne pijače. Mnogo prijetnejše, čeprav smo bili in smo še po njih tako zelo žejni. Ampak tako pač je. Sicer ne vemo, kaj pijemo, a važno, da lepo izgleda.

Od takrat je vse narobe. Moški se lepijo na ženske prsi, namesto na njihovo srce. Slavimo revolucije, ki pobijajo ljudi. Politiki sestavljajo dvojni program, lepši in realni scenarij. Vsak ima dvojni obraz in ne loči več enega od drugega ... Vse je postalo isto, vse zmedeno. Še najbolj stvari v človeku samem. Ker je resnico ubila privlačnost. In bo prav kmalu tudi človeka. Ker je človek že sedaj samo podoba ali, še bolje, ekran, ki se prilagaja trenutnemu občinstvu.

Vem, da se mi boste smejali. A tako se je pač vedno delalo s tistimi, ki so iskali resnico. Veliki možje in žene so bili to. Ker so znali najti tudi v svojem mišljenju in ravnanju majcene laži in jim v okolju obrniti hrbet. Zato so jih tudi dobivali po glavi. A so bili srečni, srečni in izpolnjeni.

Želim vam, da bi bili taki tudi vi.

Komentarji

  1. (Hvala za spodbudo in pripombo :)) Ja, jaz se ti ne bom smejal, ker je stvar resna. Tudi godoviški mladinci na morju so kar pomislili, ko sem jim dejal, da lepota ni le v estetiki. Čez čas so pritrdili. Včasih mi zadošča že pogledati nekoga na TV ali tudi v vsakdanu v oči, da vidim, da se za lepo masko skriva nekaj drugega. Počasi se navajam, da ne takoj nasedem na vse te zunanje zadeve, počasi začenjam gledati s srcem, čeprav je tudi moje postalo premalo občutljivo.

    Še nekaj se mi zdi, da je za tisto privlačno, vidno trud minimalen, resnico pa je treba iskati in iskati, se zanjo truditi... Čuti so preveč površinski zanjo. Hkrati je tudi res, da tisto, kar je privlačno, ni nujno lepo (nista brat in sestra :)). Marsikdaj gre za prevaro. Privlačno tako postane le navidez lepo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Marko in Andrej, dober okvir sta dala sodobnim trendom. Nobene nostalgije ampak trezen opomin, ki je vreden razmisleka.

    Kaj je razlika med estetiko in (pravo) lepoto? O tem sem razmišljal lani na fakulteti, med predavanji iz teologije lepote. Drznem si reči, da estetika/privlačnost mine, prava lepota pa ostane!

    OdgovoriIzbriši
  3. ma kej je lepšega na ženski kot njene velike prsi, vi župniki(večinoma ne pa vsi) seveda da vidte pri ženski notranjo lepoto,kr zunanjo ne smete okusiti pa čeprav vas mika in ne rečte da ne,kr lagat je greh

    OdgovoriIzbriši
  4. Nimajo vse ženske velikih prsi in ni nujno, da je to najlepše na njej (govorim iz lastnih izkušenj). Sicer pa je to razlika med estetiko in pravo lepoto, da velike prsi niso večne.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej