Preskoči na glavno vsebino

Kuga


Trdijo, da je rak kuga modernega človeštva. Nekateri se z njimi ne strinjajo. Pravijo, da je to AIDS. Spet drugi, da so to sodobne zasvojenosti, ki jih je toliko, kolikor je vrst človeka. Mogoče. Mogoče je vse to res. Še najbolj verjetno pa je, da nas je preplavila kuga, ki ji je ime oklevanje.

Z drugo besedo: odločitev današnjega človeka je, da se ne bo odločil. Morda se ne rodi namenoma. Lahko da se pokaže v strahu pred odgovornostjo, lahko tudi v strahu pred napako. Res, današnji svet ne dovoli napak, ker je nekje na poti izgubil besedo odpuščanje. In še eno, ki se je tesno drži: ponižnost. Morda zvenim zastarelo. A če res zvenim tako, potem imam popolnoma prav. Nikomur ta beseda ni niti domača niti privlačna. Zakaj bi jo torej vlačili po ustih in si uničevali ušesa z njo?
A kjer ni pripravljenosti, da priznamo svoje napake, in pričakovanja dobrote in usmiljenja s strani tistega, ki mu priznavamo svoje napake, tam ne more biti človeškosti. Ker ravno to človek je: prosilec odpuščanja. Odpuščanje ga zaliva, odpuščanje mu daje moč, da v sebi zatre slabe poganjke in svojo moč pošlje v pravo smer. Napaka je tvorec pravilnosti. Kjer pa si ne dovolimo napak, ker si jih ne moremo privoščiti, tam ni rasti, tam ni napredka.

Tako stagniramo in mislimo, da se bomo tako že nekam prerinili. Pa se motimo. Še vedno stojimo na začetku, na ničli, s katere smo štartali, in si ne upamo dalje. Možnost je, da zgrešimo, torej je bolje – ne odločiti se, ker se lahko odločimo narobe. Cestninarji in nečistnice pa nas prehitevajo po desni ...

Nam manjka zaupanje, da ima vsaka napaka v sebi nekaj zelo dobrega: nauk, iz katerega se lahko naučimo, kaj narediti, ko se bomo spet srečali z njo iz oči v oči. Ne moremo se naučiti hoditi, ne da bi kdaj padli. Ne moremo se naučiti voziti kolo, ne da bi si kdaj podrsali koleno. Ne moremo se naučiti ljubiti, če tega ne – tudi z napakami – počnemo. Ne moremo biti zvesti, če ne gremo vsaj preko ene močne skušnjave.

Ne, nikogar ne navajam h grehu. Pravim samo, da je korak podvržen padcu. Da korak vsebuje tveganje. A če ne tvegamo, potem za vedno ostanemo, kjer smo. Voda, ki stoji, pa se usmradi. Naučiti se moramo, da je padec vreden zaradi tistega, kar srečamo na tleh. Svojo podobo.

Komentarji

  1. 'Ne moremo se naučiti ljubiti, če tega ne – tudi z napakami – počnemo. Ne moremo biti zvesti, če ne gremo vsaj preko ene močne skušnjave.'

    Naj bo moj komentar samo ponovitev tvojih besed, ki mi najbolj odzvanjajo v ušesih...srcu.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n