Preskoči na glavno vsebino

Napačna vprašanja


V luči ekonomskih gibanj preteklih tednov bi lahko rekli, da je ravnanje gospodarja v priliki prava katastrofa. Tako s strani gospodarja, ki takorekoč razmetava z denarjem, kot tudi s strani delavcev, ki niso pravično nagrajeni za svoj trud. Res, ta prilika je v vseh mojih sogovornikih vzbujala zavist in občutek nepravičnosti. »Zakaj so tisti, ki so delali eno uro, dobili enako kot tisti, ki so delali cel dan?«

Ne, to je napačno vprašanje.

Gospodar pač vedno hodi ven in išče. Išče nekoga, da bi delal zanj. Za zelo dobro plačilo: en denarij ni bil kar tako. Tako da so pravzaprav vsi, ki so imeli priložnost delati zanj, bili ne samo srečni zaradi plačila, temveč tudi počaščeni, ker so smeli delati zanj. Podobno, kot če bi vas Michael Schumacher prosil, da mu očistite avto. Nekateri bi to storili celo brez plačila.

Pa vendar gospodar za lepo, čeprav garaško delo v vinogradu pravično in spodobno plača. Do tu je vse lepo in prav. In gospodar je res pravičen: plača točno toliko, kolikor se je pogodil z delavci. Vse bi bilo v redu ... če ne bi videli, koliko so dobili drugi. Je res naš trud enako vreden kot trud tistih, ki so skoraj cel dan zapravljali za traparije?

Spet napačno vprašanje.

Morda bi raje začeli na drugi strani. Kako, da je gospodar povabil ravno mene? Kako da smem delati zanj? Si za svoje delo zaslužim tako dobro plačilo?

Zaslužiti si. Kdo si zasluži tako dobro plačilo samo za en samcat dan v vinogradu? Kdo si zasluži jesti Njegovo telo? Kdo si zasluži večno srečo? Kdo si zasluži biti v njegovi družbi?

Ob takih vprašanjih pozabimo na tista: »Zakaj tudi on?« Mogoče se nam začne porajati hvaležnost, da imamo srečo, da vemo, kaj moramo delati v življenju, ker smo blizu Njega. Ni nam treba zapravljati časa za neumnosti in za usodne napake, ki nas oddaljijo od življenjskega smisla in bistva. Ni nam treba iskati Gospodarja. Sam nas pride iskat in nas povabi, da bi bili deležni veselega petja in opravila, ki vsem vnaša veselje, ne utrujenosti. Ni nam treba ugibati, kdo smo in kako bi postali, kar smo, ker to že smo. In še plačani povrh vsega.

Pa še to: kaj veš, kaj vse so prestali tisti, ki so delali samo eno uro, med tistim časom, ko jih še ni bilo v vinogradu. Morda so garali, morda so trpeli, morda so neskončno dolgo porabili za to, da so sploh ugotovili, da so ustvarjeni za vinograd. Ti pa si v miru svoje duše opravljal to, kar ti je všeč, in za kar si poslan.
Res imaš veliko srečo. Jo privoščiš še drugemu?

Eh, spet napačno vprašanje. Morda bo bolje: »Misliš, da si bolj zaslužiš srečo od njega?«
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)21. 9. 08, 14:07

    Napačna vprašanja si postavljamo velikokrat, vendar pa je bolje zastavljati si napačna vprašanja, da se sčasoma naučimo postavljati si prava vprašanja, kot pa se sploh ne spraševati. Ljubezen raste, potrebujemo vzgojo v njej. Tako si počasi lahko očistimo svoj pogled v pogled ljubezni, ki ne dela razlik in si postavlja prava vprašanja.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več