Preskoči na glavno vsebino

Novogoriški dan Q

O, da, končno smo jo dočakali našo predrago "Qlandio" ... Zdaj stoji tam in ob tem času, ko to pišem, verjetno že požira popustov željno množico, ki je končno dobila novo, tokrat večjo luknjo, v katero bo lahko po mili volji metala svoje prihranke. Naj si gre za 15 novih parov čevljev ali 17 dunajskih zrezkov s pomfrijem, to zdaj niti ni vseeno. Kupili bodo tri mikrovalovne pečice in po štiri pare rolerjev in dvoje hladilnikov ... Zakaj toliko? Ker je napol zastonj, seveda!

Se mi zdi, da zdaj, ko bom v nakupovalni center lahko odšel kar s kolesom, in bom tako tudi brez avtomobila deležen radosti, ki jih prinaša potrošniško vzdušje, še bliže svojim vročim željam. Nova Gorica pa je že po 60 letih, ki jih te dni vzneseno praznuje skozi mlado in staro, ki se suka po brigadirskih proslavah, ploska in pozibava glavo na vseh mogočih koncertih, tako blizu svoje točke nič. Da ne rečem "ground zero" ...

Pravijo, da se iz zgodovine lahko učimo. Da je otvoritev novogoriške Qlandie padla ravno na 11. september morda nosi s seboj neko določeno konotacijo, ki pa je nismo sposobni razumeti. Ne, danes je v Intersparjevi restavraciji mogoče "fast-food" kosilce mogoče dobiti za skromna dva evra. Narod veselo stopa na visoko stolpnico dvojčkov, dveh ušivih evrov, da bi se naužila radosti, ki jo prinaša nova "Stvar". In nihče ne ve, ali je mehki terorizem prav s tema dvema evroma že krepko pregrizel nosilce temu, kar so nekoč snovali kot zdravo, uspešno, nekaj, "kar bo sijalo prek meje". Samo zaprepadeno lahko stojim in čakam, kdaj se bo porušil ta stolp. In koliko bo žrtev. In koga bomo obtožili za to sesutje.

To je to. Največji "keč" terorizma ni v tem, da ljudi prestrašiš, ampak da jim vzameš strah. Takrat so ranljivi tudi tam, kjer so najmočnejši.

Na mnoga leta, WTC Nova Gorica!

Komentarji

  1. Qlandia in obletnica mesta? Kontradikcija! Politnični sistem ki (je) podpira(l) socialno in ekonomsko enakost postavi čez noč dva nasprotujoča spomenika. Delovnim brigadam z vzhodno patino doda popuste zahodnega blišča.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, prijatelj me je že spraševal, če greva v Qlandio. O brezdušju Nove Gorice se pa ne splača niti več debatirat. Se mi zdi, da je njeno gospodarstvo preveč odvisno od Hita, ki so ga ustvarili mogotci socializma, kar pomeni, da se morebitno sesutje tega podjetja sprevrže v uničenje mesta samega. Potrošništvo oz. kapitalizem je ravno tak kot vsi drugi '-izmi', človeku vzame dušo. Naša naloga bo tako ta, da ljudi spet pripeljemo k tistemu, ki ima resnično hrano za njihovo dušo. Dornberški sorodnik je bil enkrat kadar mi v Mercator centru, in sicer zato, ker je bila trgovina v Dornberku zaprta. V košku je imel samo kruh in mleko, ker je prišel ravno po to dvoje. Rekel je, da moraš v take centre samo po tisto, kar si si zadal, sicer te premami in tavaš po njih. Mislim, da je preprost Dornberškovc povedal veliko modrost.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj