Preskoči na glavno vsebino

Novogoriški dan Q

O, da, končno smo jo dočakali našo predrago "Qlandio" ... Zdaj stoji tam in ob tem času, ko to pišem, verjetno že požira popustov željno množico, ki je končno dobila novo, tokrat večjo luknjo, v katero bo lahko po mili volji metala svoje prihranke. Naj si gre za 15 novih parov čevljev ali 17 dunajskih zrezkov s pomfrijem, to zdaj niti ni vseeno. Kupili bodo tri mikrovalovne pečice in po štiri pare rolerjev in dvoje hladilnikov ... Zakaj toliko? Ker je napol zastonj, seveda!

Se mi zdi, da zdaj, ko bom v nakupovalni center lahko odšel kar s kolesom, in bom tako tudi brez avtomobila deležen radosti, ki jih prinaša potrošniško vzdušje, še bliže svojim vročim željam. Nova Gorica pa je že po 60 letih, ki jih te dni vzneseno praznuje skozi mlado in staro, ki se suka po brigadirskih proslavah, ploska in pozibava glavo na vseh mogočih koncertih, tako blizu svoje točke nič. Da ne rečem "ground zero" ...

Pravijo, da se iz zgodovine lahko učimo. Da je otvoritev novogoriške Qlandie padla ravno na 11. september morda nosi s seboj neko določeno konotacijo, ki pa je nismo sposobni razumeti. Ne, danes je v Intersparjevi restavraciji mogoče "fast-food" kosilce mogoče dobiti za skromna dva evra. Narod veselo stopa na visoko stolpnico dvojčkov, dveh ušivih evrov, da bi se naužila radosti, ki jo prinaša nova "Stvar". In nihče ne ve, ali je mehki terorizem prav s tema dvema evroma že krepko pregrizel nosilce temu, kar so nekoč snovali kot zdravo, uspešno, nekaj, "kar bo sijalo prek meje". Samo zaprepadeno lahko stojim in čakam, kdaj se bo porušil ta stolp. In koliko bo žrtev. In koga bomo obtožili za to sesutje.

To je to. Največji "keč" terorizma ni v tem, da ljudi prestrašiš, ampak da jim vzameš strah. Takrat so ranljivi tudi tam, kjer so najmočnejši.

Na mnoga leta, WTC Nova Gorica!

Komentarji

  1. Qlandia in obletnica mesta? Kontradikcija! Politnični sistem ki (je) podpira(l) socialno in ekonomsko enakost postavi čez noč dva nasprotujoča spomenika. Delovnim brigadam z vzhodno patino doda popuste zahodnega blišča.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, prijatelj me je že spraševal, če greva v Qlandio. O brezdušju Nove Gorice se pa ne splača niti več debatirat. Se mi zdi, da je njeno gospodarstvo preveč odvisno od Hita, ki so ga ustvarili mogotci socializma, kar pomeni, da se morebitno sesutje tega podjetja sprevrže v uničenje mesta samega. Potrošništvo oz. kapitalizem je ravno tak kot vsi drugi '-izmi', človeku vzame dušo. Naša naloga bo tako ta, da ljudi spet pripeljemo k tistemu, ki ima resnično hrano za njihovo dušo. Dornberški sorodnik je bil enkrat kadar mi v Mercator centru, in sicer zato, ker je bila trgovina v Dornberku zaprta. V košku je imel samo kruh in mleko, ker je prišel ravno po to dvoje. Rekel je, da moraš v take centre samo po tisto, kar si si zadal, sicer te premami in tavaš po njih. Mislim, da je preprost Dornberškovc povedal veliko modrost.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.