Kuga

Trdijo, da je rak kuga modernega človeštva. Nekateri se z njimi ne strinjajo. Pravijo, da je to AIDS. Spet drugi, da so to sodobne zasvojenosti, ki jih je toliko, kolikor je vrst človeka. Mogoče. Mogoče je vse to res. Še najbolj verjetno pa je, da nas je preplavila kuga, ki ji je ime oklevanje.

Z drugo besedo: odločitev današnjega človeka je, da se ne bo odločil. Morda se ne rodi namenoma. Lahko da se pokaže v strahu pred odgovornostjo, lahko tudi v strahu pred napako. Res, današnji svet ne dovoli napak, ker je nekje na poti izgubil besedo odpuščanje. In še eno, ki se je tesno drži: ponižnost. Morda zvenim zastarelo. A če res zvenim tako, potem imam popolnoma prav. Nikomur ta beseda ni niti domača niti privlačna. Zakaj bi jo torej vlačili po ustih in si uničevali ušesa z njo?
A kjer ni pripravljenosti, da priznamo svoje napake, in pričakovanja dobrote in usmiljenja s strani tistega, ki mu priznavamo svoje napake, tam ne more biti človeškosti. Ker ravno to človek je: prosilec odpuščanja. Odpuščanje ga zaliva, odpuščanje mu daje moč, da v sebi zatre slabe poganjke in svojo moč pošlje v pravo smer. Napaka je tvorec pravilnosti. Kjer pa si ne dovolimo napak, ker si jih ne moremo privoščiti, tam ni rasti, tam ni napredka.

Tako stagniramo in mislimo, da se bomo tako že nekam prerinili. Pa se motimo. Še vedno stojimo na začetku, na ničli, s katere smo štartali, in si ne upamo dalje. Možnost je, da zgrešimo, torej je bolje – ne odločiti se, ker se lahko odločimo narobe. Cestninarji in nečistnice pa nas prehitevajo po desni ...

Nam manjka zaupanje, da ima vsaka napaka v sebi nekaj zelo dobrega: nauk, iz katerega se lahko naučimo, kaj narediti, ko se bomo spet srečali z njo iz oči v oči. Ne moremo se naučiti hoditi, ne da bi kdaj padli. Ne moremo se naučiti voziti kolo, ne da bi si kdaj podrsali koleno. Ne moremo se naučiti ljubiti, če tega ne – tudi z napakami – počnemo. Ne moremo biti zvesti, če ne gremo vsaj preko ene močne skušnjave.

Ne, nikogar ne navajam h grehu. Pravim samo, da je korak podvržen padcu. Da korak vsebuje tveganje. A če ne tvegamo, potem za vedno ostanemo, kjer smo. Voda, ki stoji, pa se usmradi. Naučiti se moramo, da je padec vreden zaradi tistega, kar srečamo na tleh. Svojo podobo.