Preskoči na glavno vsebino

Kuga


Trdijo, da je rak kuga modernega človeštva. Nekateri se z njimi ne strinjajo. Pravijo, da je to AIDS. Spet drugi, da so to sodobne zasvojenosti, ki jih je toliko, kolikor je vrst človeka. Mogoče. Mogoče je vse to res. Še najbolj verjetno pa je, da nas je preplavila kuga, ki ji je ime oklevanje.

Z drugo besedo: odločitev današnjega človeka je, da se ne bo odločil. Morda se ne rodi namenoma. Lahko da se pokaže v strahu pred odgovornostjo, lahko tudi v strahu pred napako. Res, današnji svet ne dovoli napak, ker je nekje na poti izgubil besedo odpuščanje. In še eno, ki se je tesno drži: ponižnost. Morda zvenim zastarelo. A če res zvenim tako, potem imam popolnoma prav. Nikomur ta beseda ni niti domača niti privlačna. Zakaj bi jo torej vlačili po ustih in si uničevali ušesa z njo?
A kjer ni pripravljenosti, da priznamo svoje napake, in pričakovanja dobrote in usmiljenja s strani tistega, ki mu priznavamo svoje napake, tam ne more biti človeškosti. Ker ravno to človek je: prosilec odpuščanja. Odpuščanje ga zaliva, odpuščanje mu daje moč, da v sebi zatre slabe poganjke in svojo moč pošlje v pravo smer. Napaka je tvorec pravilnosti. Kjer pa si ne dovolimo napak, ker si jih ne moremo privoščiti, tam ni rasti, tam ni napredka.

Tako stagniramo in mislimo, da se bomo tako že nekam prerinili. Pa se motimo. Še vedno stojimo na začetku, na ničli, s katere smo štartali, in si ne upamo dalje. Možnost je, da zgrešimo, torej je bolje – ne odločiti se, ker se lahko odločimo narobe. Cestninarji in nečistnice pa nas prehitevajo po desni ...

Nam manjka zaupanje, da ima vsaka napaka v sebi nekaj zelo dobrega: nauk, iz katerega se lahko naučimo, kaj narediti, ko se bomo spet srečali z njo iz oči v oči. Ne moremo se naučiti hoditi, ne da bi kdaj padli. Ne moremo se naučiti voziti kolo, ne da bi si kdaj podrsali koleno. Ne moremo se naučiti ljubiti, če tega ne – tudi z napakami – počnemo. Ne moremo biti zvesti, če ne gremo vsaj preko ene močne skušnjave.

Ne, nikogar ne navajam h grehu. Pravim samo, da je korak podvržen padcu. Da korak vsebuje tveganje. A če ne tvegamo, potem za vedno ostanemo, kjer smo. Voda, ki stoji, pa se usmradi. Naučiti se moramo, da je padec vreden zaradi tistega, kar srečamo na tleh. Svojo podobo.

Komentarji

  1. 'Ne moremo se naučiti ljubiti, če tega ne – tudi z napakami – počnemo. Ne moremo biti zvesti, če ne gremo vsaj preko ene močne skušnjave.'

    Naj bo moj komentar samo ponovitev tvojih besed, ki mi najbolj odzvanjajo v ušesih...srcu.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j