Preskoči na glavno vsebino

Nevihte so strup za strehe


Neprestano gibanje vode in zračnih tokov na Zemlji je krivo, da nevihte v našem življenju niti niso tako redek pojav, kot bi si človek želel. Nevihte so torej nekaj naravnega.

In čeprav se ob njih vsi držimo za glave, so nevihte na nek način tudi zelo pripravne, saj svojo močjo odstranijo vso nepotrebno navlako. Tako po njih ostane samo bistvo stvari ... in oseb. In hitro lahko vidimo, kaj je kdo pripravljen žrtvovati, kdo se boji in kdo ima upanje ... Zares, šele nevihta razodene prave vloge, razmerja in namene.

Nočem govoriti v šifrah. Levkemija, rak, stečaj, razpad zakona, prometna nesreča ... Takim in drugačnim nevihtam se ne morejo izogniti niti Gospodovi apostoli. Ne morejo se izogniti misli, da Boga ni. Oči postanejo motne, zakriva jih obsojanje človekovega pogleda. Niti Bog, ki pride po valovih, po nemogočem, je prikazen, utvara. Preveč nemogoče je, da bi skozi nevihto prihajal v naše življenje. Preveč nemogoče je, da bi prihajal skozi našo razgaljenost, skozi naše rane. In vendar stopa prav tam, ker ga lahko vidimo in čutimo samo tam: ne v moči potresa, silovitosti ognja in viharja, ampak v rahlem, ranljivem, neškodljivem šumljanju – na dnu naših obraznih poslikav.

Jaz in ti, oba bova stopila v to nevihto. Bova ravnala DRUGAČE od okolice? Bova sebi dala priložnost, da najdeva Boga v tem, kar ima množica za prikazen, za prazno utvaro, za opij? Bova dala sebi priložnost, da zakorakava po vodi, da narediva nemogoče – da sprejmeva svojo majhnost in nemoč kot izraz Božje moči?

Glej, hoditi po vodi je enako nemogoče kot imeti upanje in imeti pogum najti v sebi še zadnje drobce dvoma v življenje, ko je najhuje. A glej, tam je, prihaja po vodi, ponuja ti roko in pravi: »Pridi!«

Komentarji

  1. Da, Gospod vabi s tihim šumenjem. Tišina, ki pri Njem postane tihota je bogata mnogih šepetov in besed. Blaga in mirna, nam prinaša tisto povabilo, da mu sledimo v vsakdanjih viharjih. Noben premočen, noben prenevaren - ker je dobri Gospod z nami!

    OdgovoriIzbriši
  2. Zelo mi je všeč to razmišljanje. Zelo pomembno se mi zdi, da v vseh nevihtah življenja ostanemo odprti in se ne zapremo vase, ker se tako odpovemo Bogu in njegovi pomoči. Bistveno je, da se mu odpremo, ga priznamo in priznamo, da smo slabotni in, da ne moremo sami. Tudi Elija ni bil več tisti mogočni prerok kot nekoč, zato ga je Bog moral naučiti ponižnosti, da bi ga spet lahko slišal.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n